»Rad imam drevje,« sem zapisal zadnjič. Pa me je potem zaneslo v drugo smer. Vračam se na razpotje in nadaljujem v smeri, ki sem jo hotel ubrati. Bolj ko berem o drevesih, o gozdovih, bolj sem navdušen nad njimi. Res. Dolgo so bili zame le stoječi leseni orjaki ali pa tudi pritlikavci, odvisno. Vir lesa, čudovitega materiala, iz katerega znamo narediti marsikaj. In ga tudi pognati skozi dimnik, da nas greje. Užival sem v vonju lesa, ko sem cepil drva pri noni, ali pa ko smo šli v gmajno »drva delat«. Vonj žaganega in brušenega lesa je prevladoval tudi v delavnici pri modelarskem krožku v osnovni šoli. Zanimivo, kako si človek lahko zapomni vonje iz preteklosti!

Drevesa sem res dolgo videl predvsem kot za ljudi pomemben vir. Od sadja do lesa, pa tudi za senco seveda in kot otrok tudi za plezanje (preplezali smo verjetno vsa drevesa okoli doma, takrat smo otroci to še smeli početi, pa tudi dovolj gibčni in močni smo bili za take podvige). Moram pa priznati, da me je že takrat pri plezanju na drevesa prevzel neki neznan občutek povezanosti z drevesom, na katerem sem čepel tam proti vrhu. Ne le razgled, neko tovarištvo, vznesenost sem čutil. Ko je zapihal še veter in sem s krošnjo vred nihal sem in tja, je bilo pa še zabavno. S sosedovimi smo imeli »svoj hrast«, kjer smo imeli pilotske kabine. To mi je ostalo, še zdaj rad splezam na kakšno drevo. Čeprav zdaj čutim drugače. Neko spoštovanje do bitja, ki raste počasi in je obsojeno, da bo ostalo na istem mestu, kar je za nas ljudi kar malo utesnjujoče.

Najbrž si takega življenja ne bi želeli. Pa ne mislim da bi bili dobesedno na mestu, že to, da bi bil naš radij gibanja recimo samo občina – se spomnite prvih omejitev v začetku epidemije? Nekateri drevesa objemajo in pravijo, da jim dajejo življenjsko energijo. Če k temu pristopimo s fizikalnim razmišljanjem, ko se energije ne da iz nič narediti, potem bi z objemanjem drevesom jemali energijo. Dobro za nas, kaj pa za drevesa? Ne vem, morda jo imajo dovolj, da jo lahko delijo. Ali pa si vse skupaj samo mislimo, predstavljamo, pa so to le naši občutki, kaj vem. Kajti sam imam do dreves čustven odnos. Škoda mi je vsakega, ki ga poškodujemo, velikokrat to delamo povsem po nepotrebnem. Le zakaj? Razumem, da potrebujemo les, a kot pri vsaki stvari bi morali tudi les uporabljati racionalno, ne pa razmetavati z njim. A razmetavanje z naravnimi dobrinami je očitno zapisano v genih naše civilizacije. Tudi z drevesi delajmo premišljeno. Niso le objekti, a o njih žal razmišljamo večinoma le v tej smeri.