Delamo za to, da zaslužimo in z zaslužkom preživimo. Eni delajo, vendar z zaslužkom ne morejo preživeti. Pa ne, ker bi ga prehitro porabili, ampak ker zaslužijo premalo, da bi lahko izpolnili osnovne življenjske potrebe. V tej naši zahodni bogati družbi je to dejstvo. Zakaj ne zaslužijo dovolj? Kakšna družba pa smo, če za polni delovni čas ne zaslužiš dovolj za osnovno preživetje? Ker vidimo, da na drugi strani nekaj ljudi nenormalno bogati. Verjetno ne zaradi svoje marljivosti in ker bi bili sposobni več in bolje narediti in ker bi izdelovali izdelke, ki bi jih vsi želeli in resnično potrebovali. Očitno je tu izkoriščanje.

Po drugi strani so (smo, moram priznati) ljudje, ki z zaslužkom nimamo težav in lahko normalno živimo – seveda, kaj je to normalno? Kaj je pravzaprav višina plače, kolikšna plača je dovolj visoka, smiselno visoka? Ali višina plače izraža tudi družbeno priznanje, položaj v družbi, spoštovanje drugih in podobno? Zakaj bi imeli še višje plače? Plače seveda trošimo. Ne le za hrano, bencin, obleko, izobraževanje, gledališče in še kaj, ampak tudi za luksuz, za nepotrebne stvari. Kam nas je to pripeljalo, vidimo vse bolj nazorno. Ne le zaradi podnebnih sprememb, ampak tudi zaradi onesnaževanja, če drugega ne. In zaradi preobražanja družbe v nestabilno, nehumano, nestrpno. In kam nas vodijo višje plače? K večji potrošnji. Kje je smiselna meja naše potrošnje? Kje je meja, ki določa, da je naše življenje varno, zadovoljno? Najbrž niso potrebni ne vem kako visoki zneski za to. Če zaslužimo preveč, bomo preveč trošili. Kaj pa je to preveč? Za nekoga jahta ni preveč, nenehna potovanja niso preveč, menjavanje avtomobila vsaki dve leti ni preveč …

A vse pogosteje prihajamo do sklepa, da bomo morali zmanjšati porabo dobrin, predvsem energije. Ker če ne bomo, tudi z zeleno energijo ne bomo rešili naših težav. In če bomo zaslužili več, bomo »nehote« trošili več ali pa nam bo zaslužek ostajal – čemu ga bomo potem imeli? Ker tudi če bomo investirali v nepremičnine, jih je treba zgraditi in gradnja ni nič drugega kot trošenje. Dokler trošimo za potrebo, dokler gradimo stanovanja za ljudi, ki jih potrebujejo, ki jih nimajo, je to razumljivo. Vse drugo pa je razmetavanje z energijo in materialom. A zato, da bomo služili z oddajanjem turistom? Res velika potreba, če zaslužimo dovolj za povsem spodobno življenje.

Ali si je torej smiselno prizadevati za večje plače, razen dokler te res niso dovolj visoke in nam onemogočajo spodobno življenje? To vprašanje se mi pogosto postavlja. Najbrž družbeni ugled ni odvisen le od denarja. Če pa je, je zadnji čas, da se to spremeni.