Svet se ves čas razvija. Generacija naših starih staršev se je na koncu kar nekako izgubila v »našem« svetu. Niso ga razumeli, na neki način jih je povozil, niso se več znašli v njem. Svoji babici, edino njo sem imel še do odrasle dobe, sem kdaj pojasnjeval nekatere stvari, ki jih ni razumela, v katerih ni videla smisla ali so se jih zdele čudne, morda nepotrebne. Priznam, kar malo pokroviteljsko sem se počutil v takih trenutkih. Ker sem bil enakovredno vpet v takratno življenje okoli sebe. Rekel sem si, da ko bom starejši, ne smem postati tak, da bi samo kritiziral, »Le kam gre ta svet?!«, ampak moram nekako biti zraven in me ne sme prehiteti. Skušal bom razumeti mlajše generacije. Če že toliko generacij ni uničilo tega sveta z razvojem, ki ga prejšnje niso razumele, ga najbrž tudi sedanje, ki počasi prevzemajo vajeti iz rok generacij svojih staršev, ne bodo. Seveda bodo drugačne od nas. Tudi mi, jaz, moja generacija je drugačna od naših staršev, starih staršev.

Seveda se ti moji sklepi lepo slišijo, dober namen je to bil. A če si odkrito priznam, počasi prihajam do podobnih stališč, kot jih je imela moja babica. Še vedno seveda ne mislim, da bodo številne »novotarije« uničile človeško raso, spremenile pa jo bodo zagotovo. Že naši otroci (moji so tam malo nad trideset) ugotavljajo, da današnji otroci že živijo v drugačnem svetu, kot so oni. Kakšni se potem zdijo meni? Drugačni, ker je svet drugačen. Razvoj tehnologij nas neizbrisljivo zaznamuje, to je najbrž vsakomur jasno. Ugotavljamo, da je prezgodnja uporaba pametnih telefonov in računalnikov škodljiva za določeno plat osebnosti, pa tudi družbe, za medsebojne odnose. Na Japonskem se, recimo, spopadajo z veliko izoliranostjo posameznikov, z revnim socialnim življenjem, z upadanjem števila partnerstev. Vse te elektronske naprave lahko vodijo v zasvojenost. Toda ali nismo mi nekako zasvojeni z avtomobili, na primer? Morda res ne povzročajo takih sprememb v našem mentalnem razvoju in možganih kot pametni telefoni pri čezmerni uporabi, toda … Po drugi strani pa lahko otroci, ki veliko delajo z računalnikom, postanejo strokovnjaki na tem področju in jih bodo morda veseli v nekaterih podjetjih, kjer lahko ustvarijo dobro poklicno kariero. Sicer nihče še ne ve, kako dolgo bi trajala, a na začetku bi bili, po mojem mnenju, dobri. Ko bi zaradi vsega tega zašli v težave kot osebnosti, pa to itak ne bi bila več skrb podjetja, na vratih bi že čakali novi.

Če pogledamo v zgodovino, se nam odnosi med ljudmi kdaj zdijo čudni, nesprejemljivi. Nihče ne bi bil rad suženj, na primer, a takrat je bila pač družba takšna. Iz teh družb izhajajo današnje generacije človeštva. Kako bo v prihodnosti? Najbrž ne bo vse lepo, ampak bo kaj tudi slabo za ljudi.