Spet se nam dogaja narava, vreme. V najslabšem pomenu besede. Dogaja se tudi drugod po svetu. A nekako nam je samoumevno, da v južnejših zemljepisnih širinah pustošijo tropski cikloni, da v ZDA pustošijo tornadi. Da se ponekod zgodijo ogromni zemeljski plazovi, pa močni potresi in cunamiji za njimi. Seveda, tu so tudi vulkanski izbruhi. Več kot dovolj možnosti za nesrečo ljudi. Skoraj se ne zganemo, samo zavzdihnemo, kako hudo mora biti tam ljudem, in življenje teče dalje. Morda nakažemo znesek za pomoč, a če je vse skupaj predaleč od nas, niti to ne, saj je svet velik in bodo že pomagali, imamo tudi dovolj nesreče pred svojimi vrati.

Letos se je nesreča v večjem obsegu zgodila tudi pri nas, čeprav so bili taki dogodki tudi že prej, a v precej omejenem obsegu. In ko se enkrat začne, ja, ko ima hudič mlade … Hudo nas je udarilo, tako hudo, da sami le težko zmoremo. In tudi ob pomoči Evrope se nam bo poznalo. Če drugega ne, bodo nekatera območja dolgo časa spremenjena, nekatera za vedno, druga pa ne bodo prav privlačna za naš obisk. Podnebje se spreminja, ujme so pogostejše in hujše. A nismo še na tem, da bi tudi pri nas nekateri postali podnebni begunci. Vsaj ne tako, da bi morali zapustiti Slovenijo, ker bi na njihovih domovih življenje postalo nevzdržno. Čeprav se v manjšem obsegu očitno dogaja tudi to – Letuš bodo preselili. Ne v Nemčijo ali nekam v Ameriko, temveč samo nekaj kilometrov stran. A odpor ljudi je že pri tem velik. Težko je zapustiti dom, Slovenci smo nanj očitno bolj navezani kot morda kje drugje (to se je pokazalo že ob osamosvojitveni vojni, ko so sosednje države pričakovale begunski val, ki pa ga ni bilo). Lahko si vsaj malo predstavljate, kako je tistim, ki jim dolgotrajne suše poberejo dobesedno vse, kar imajo, ko enostavno tam, kjer so njihovi domovi, ne morejo več preživeti in se morajo za golo življenje odpraviti drugam.

A to našo Zemljo smo že tako naselili in si jo razparcelirali, razdelili, da kamor koli greš, je tam že »moje« ali »tvoje« ali od koga drugega. Ni več prostora, ki bi bil nikogaršnji in bi se podnebni begunci lahko tam ustalili in zaživeli na novo. Ne, postajajo odveč vsem, nebodijihtreba, ki jih je treba »usmeriti drugam, samo k nam ne«. Postali so odvečni ljudje. A mi se še vedno nezadržno množimo. In ne samo to, še vojskujemo se tako radi, da poleg podnebnih beguncev na mirna območja prihajajo še vojni begunci. Si za svojega otroka želite živeti v Gazi? Ne verjamem. Pa Gaza je nevralgična točka, ker je Hamas pokvaril tamkajšnje »idilično vzdušje« z brutalnim in nečloveškim napadom. Ker na srečo je bil odgovor Izraela manj brutalen in nečloveški …

Krajev, kjer si ne bi želeli živeti, je veliko. Bo tudi Slovenija zaradi narave postala manj prijazna za življenje?