Zadnjič me je vnuk vprašal: »Dedi, kako so nastale vse te pisane rožice?« In kaj naj odgovorim dobra tri leta staremu fantku? Zrasle so? Presenetil me je, da mu je prišlo na misel, da ni samo po sebi umevno, da je okoli nas toliko različnih vrst cvetja. Žal je mislil na rože, ki rastejo okoli hiše, ki jih sadimo mi. Nekatere so vzgojene v vrtnarijah, druge smo prinesli od drugod, kjer rastejo za vsakim vogalom, tu pa jih imamo za okras. Če je česa preveč, če lahko to povsod vidimo, verjetno izgubi svoj čar.

Naše okrasne rastline so ponekod dobesedno plevel. A zakaj večino ljudi raznobarvni cvetovi vendarle privlačijo? Saj nismo čebele! In seveda smo si ljudje tudi zelo različni. Nekaterim cvetje ne pomeni kaj dosti, nam, preostalim, pa lepšajo življenje. V naravi, vsaj pri nas, seveda, prevladuje zelena barva. Klorofil je zmagovalec evolucije. Zelena pomirja, oči se spočijejo na njej. No, oči se spočijejo tudi ob pogledu na lepo žensko (ali lepega moškega, domnevam), pa ko ugledamo lepo obleko, morda drugemu bolj pade v oči stavba ali pa avto, seveda. A ne v takem smislu kot zelena barva. In čeprav je zelena res pomirjujoča, trenutno tudi zelo moderna predvsem v prenesenem smislu, pa je prav dobrodošlo, da to zelenilo popestrijo še druge barve. Kranjska lilija, na primer, je čudovite oranžne barve, poleg tega je tudi zelo lepe oblike. Pa si vseeno ne bi želel imeti oranžno pobarvane sobe. Preveč kričeča je, a v naravi je oranžni cvet kranjske lilije meni nekaj najlepšega. Morda prav zaradi tega, ker izstopa. In ker sploh še kje cveti!

V mojih otroških letih so bili travniki cvetoči. Danes se sprašujem, ali čebelarji sploh še lahko pridelajo cvetlični med (no, ne čebelarji, ampak čebele). Kar malo dvomim, glede na to, da postajajo travniki vse bolj pomirjujoče zeleni. Ko sem šel po končani gimnaziji prvič v življenju v Veliko Britanijo, me je očaralo tamkajšnje zelenilo in negovane zelene trate v parkih in okoli hiš. Prav ta kombinacija zelenih trat in hiš je res nekaj posebnega, sploh če so hiše sezidane iz rjavkastega peščenca ali opeke. No, po enem tednu mi je nekaj manjkalo. In šele takrat sem se zavedel, da nikjer ni cvetja, razen seveda v za to namenjenih koritih in gredicah. Brez trave. Znanci, ki sem jih tam spoznal, so se ob obisku Slovenije navduševali prav nad rožami v naravi. »Glej, regrat!« je vzkliknila gospa. Za nas seveda plevel, ki raste povsod. Seveda mi bo kdo oporekal, kaj kompliciram, saj je čisto vseeno, ali so rože na travnikih ali ne, to ni niti najmanj pomembno. A žal je vse preveč povezano, da ne bi imelo posledic drugje. Začnite razmišljati, pa boste morda prišli do kakšne ugotovitve glede tega. Sploh pa je to preobsežna tema za tale članek.