Toda zgodba je še hujša, kot da imamo vlado brez pilota. Pravo vprašanje se glasi: ali sploh vemo, kam to tavajoče letalo leti? Problem tedanje Pahorjeve vlade in vseh, razen morda dveh, zatem je bil, da ni bilo pilota, ki bi v turbulencah znal vladno letalo stabilizirati. Le za vladi Alenke Bratušek v času reševanja bančne luknje in Janeza Janše v času kovidne krize se je zdelo, da znata obladovati situacijo, v kateri sta se znašli. Obe sta rešili ključni problem svojega mandata. Janševa vlada celo odlično, gledano iz retrospektive in primerjalno glede na ostale države EU (vem, ker sem o tem naredil primerjalno analizo). Vse ostale vlade so bile še bolj kaotične in brezglave od same turbulentne situacije, v kateri so se znašle. Toda nobeni izmed vlad po letu 2004 ni bila jasna smer, nobeni ni bilo jasno, kam usmeriti državo.

Govorim o razliki med taktiko, strategijo in vizijo. Vse slovenske vlade, razen dveh, padejo že na ravni taktike, prav vse pa padejo na ravni strategije. Nobena ni imela in nima strategije. Še huje, nobena ni imela in nima niti vizije. Vprašajte nekdanje in sedanjega predsednika vlade, kje vidijo Slovenijo leta 2035, vprašajte jih, kakšna je njihova vizija Slovenije leta 2050. Kaj bomo takrat ustvarjali? Kakšno vizijo strukture gospodarstva si predstavljajo? Kakšno vizijo imajo glede blaginje za prebivalce te države? Kaj bomo delali in za kakšne plače, bomo imeli spodobne pokojnine, bodo zdravstvene storitve učinkovite in še dostopne vsem? In kako bomo prišli tja? Kakšen akcijski načrt imajo v glavi?