Prejšnji teden je predsednik vlade Robert Golob s poslancema narodnih skupnosti Felicejem Žižo in Ferencem Horváthom podpisal dogovor o sodelovanju. Praksa je uveljavljena že od daljnega leta 2004, ko so manjšinski parlamentarci prvič podpisali podoben protokol z Janševo vlado. Kodificirali so ustaljeno navado. V zgodovini slovenskega parlamentarizma so predstavniki narodnih skupnosti praktično vedno podpirali vlade in priskočili vladi na pomoč, ko je potrebovala glasove. Zgodilo se je tudi pred kratkim, ko sta po vetu državnega sveta poslanca narodnih skupnosti glasovala za potrditev novele zakona o tujcih. Zakon zahteva za ohranitev pravice do združitve z družino opravljen izpit znanja slovenskega jezika na vstopni ravni. Po mnenju zagovornika načela enakosti bi to lahko povzročilo razbitje družin. Nevladne organizacije so celo govorile o diskriminaciji in o možnih hujših kršitvah človekovih pravic.
Manjšinski poslanci v parlamentu in z vladnimi uradniki bolj ali manj uspešno rešujejo težave svojih skupnosti. Njihovo delovanje ni v ospredju novinarskih poročil. O njih se na nacionalni ravni govori samo, ko postanejo jeziček na tehtnici in določijo smer slovenske politike. Prvič se je to zgodilo po volitvah leta 1996. Stranke »slovenske pomladi« so si zagotovile 45 poslanskih sedežev. Potrebovale so samo en glas, da bi sestavile vlado. Roberto Battelli in Mária Pozsonec pa sta se postavila na drugo stran. Zagato je rešil Ciril Pucko s prestopom iz krščanskih demokratov v liberalno demokracijo. Janez Drnovšek je bil s pomočjo Slovenske nacionalne stranke in poslancev narodnih skupnosti ponovno izvoljen za mandatarja. Potem je z drugo večino sestavil vlado. Takrat se je o manjšinskih poslancih veliko pisalo, nato pa so utonili v pozabo. Z njimi se več kot 25 let skoraj nihče ni ukvarjal. Ponovno so bili zanimivi, ko so postali eden od stebričkov zadnje Janševe vlade. V manjšinskih krogih zatrjujejo, da so se v tem času rešile stvari, ki so leta čakale v predalu. Uspešno obdobje za poslanca, ki delujeta v parlamentu kot neke vrste sindikalna predstavnika in ki nimata nobenega namena nastopati politično in ideološko. Institucionalno sta prisotna, hkrati pa izločena iz političnega življenja in vsakdanjih prepirov. Skratka: z njunega zornega kota ni važno, ali bo Slovenija diskriminirala tujce ali postala avtoritarna demokracija, onadva imata drugo, zanju pomembnejšo politično agendo. Prava jokerja v rokavu vsakokratne vladne koalicije sta.
V Sloveniji vlada splošno prepričanje, da je varstvo manjšin sijajno rešeno. Na Obali in v Prekmurju dvojezični dokumenti in dvojezične table govorijo o visokem spoštovanju, ki ga država goji do narodnih skupnosti. Slovenija bi želela, da se stvari enako uredijo tudi za rojake v zamejstvu. V sozvočju s to tezo je predsednik vlade ob podpisu sporazuma s poslancema narodnih skupnosti sporočil, da želi »dati zgled tudi sosednjim državam«. Da so stvari v Sloveniji odlično urejene, pritrjujejo predstavniki manjšin. Nikjer ni zaznati, da bi si želeli drugačno obliko zaščite. Kljub temu pa se pritožujejo, da ostaja razkorak med ustavnopravnimi normami in njihovo uresničitvijo v praksi.
Sistem je dober, ni pa zgledno izvajan v praksi. Teza je bila zelo moderna tudi v osemdesetih, ko so jugoslovanski politični veljaki razpravljali o krizi samoupravnega socialističnega sistema. Podobnost ni naključna, če pomislimo, da so edine samoupravne skupnosti, ki so preživele do danes, tiste, ki združujejo predstavnike italijanske in madžarske narodnosti. Slovenija si svojega modela zaščite manjšin ni izmislila na novo. Prevzela ga je iz prejšnjega režima. Že tam je skupnost imela svoje predstavnike na vseh ravneh. Taka zaščita se je uveljavila, ko so se Koper, Izola in Piran po drugi svetovni vojni izpraznili. Prej so tam živeli skoraj izključno Italijani, potem so postali samo nepomembna relikvija. Njihove pravice so bile kolektivne in ne individualne. Ideja se je nekako ohranila. Prav zaradi tega obstaja trdno prepričanje, da pripadniki manjšine teh pravic ne smejo »zlorabiti«.
Na srečo ministrstvo za notranje zadeve skrbno hrani podroben seznam in naslove vseh pripadnikov italijanske in madžarske narodnosti. Evidenca se vodi pod geslom »posebni volilni imenik«, ki omogoča volitev predstavnikov narodnih skupnosti na lokalni in državni ravni. Rezultat tega je, da se zraven imena vsakega pripadnika manjšine na volišču pojavi vidna opomba. Pred leti so te sezname hranile manjšine same. Etnični imeniki v rokah policije niso ravno prijetna stvar. Danes je država demokratična, jutri pa lahko zapluje v avtoritarne vode. Seznam bo še zmeraj tam.
Varstvo manjšin v Sloveniji je sijajno rešeno. Slovenci so veseli in so ponosni, da tako lepo skrbijo za avtohtone narodne skupnosti. Enako vesele so tudi manjšinske elite, ki tako dobro sodelujejo z razumevajočimi predstavniki oblasti. Dolgoletni projekt asimilacije je skoraj končan. To je resno opozorilo pripadnikom manjšin na drugi strani meje. Veljalo bi torej biti previden z željami, naj se sosednje države zgledujejo po naši.
