Razmeroma neopazno je prejšnji teden minil novi slovenski »praznik«, nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, ki ga je na 17. maj le nekaj dni pred tem razglasila odhajajoča vlada. Neopazno vsaj v smislu, da glede njegove uvedbe ni bilo zaznati kake širše predhodne javne razprave, da je večina medijev – z izjemo nekaterih strankarskih ali pa svetovnonazorsko izrazito profiliranih – ob njem ostala ravnodušna ter ga pospremila zgolj s suhoparnimi zabeležkami, kakor bi se jim ne zdelo vredno pretirano ukvarjati s še eno vladno »ideološko obarvano« domislico, pa tudi po tem, da se ob tej priložnosti ni zvrstilo kaj dosti povezanih dogodkov; od vlade, ki misli resno, bi nemara pričakovali vsaj to, da se na ta dan zbere na kaki spominski seji. Novemu dnevu spomina so se tako posvetili le na okrogli mizi Študijskega centra za narodno spravo, kjer so se zbrani v pričakovanem sozvočju z vlado še enkrat dotaknili razlogov, ki jih je ta navedla ob razglasitvi spominskega dne: da je namreč komunistično nasilje na ozemlju Slovenije med drugo svetovno vojno in po njej odgovorno za vrsto vojnih zločinov ter množico smrti civilistov in vojnih ujetnikov, a tudi za množične kršitve človekovih pravic v desetletjih komunistične vladavine – in da pri nas »še vedno ni splošne pravice do groba in spomina za vse smrtne žrtve druge svetovne vojne ter komunističnega terorja«.
Povedano drugače, vlada Janeza Janše je z razglasitvijo omenjenega dneva spomina v nekem smislu formalizirala stališča, ki jih v zvezi z drugo svetovno vojno ter nekdanjo skupno državo pretežni del slovenske desnice v takšni ali drugačni obliki zastopa že dolgo – a je na žalost pri tem tako z dikcijo kot z zanemarjanjem širšega zgodovinskega konteksta spet (in očitno tudi namerno) zamudila priložnost, da bi se kot družba po vsem tem času mogoče vendarle približali nekakšnemu soglasju o preteklosti in jo s tem vsaj malce presegli. Novi »praznik« (v narekovajih zato, ker tega statusa dejansko nima – o praznikih odloča zgolj državni zbor), ki ga precejšen del prebivalcev Slovenije morda ni niti zares zaznal, lahko v tej obliki prispeva le k poglabljanju delitev v družbi – kar je bilo razvidno tako iz ne pretirano navdušenih odzivov nasprotnega političnega tabora kot iz izrazito polariziranih razprav, ki so se obenem vnele na družbenih medijih, kjer je znova mrgolelo obkladanj s »stalinističnimi klavci« in »izdajalci«, občasno pa tudi dovtipov v slogu, ali bomo po sorodni logiki v prihodnje uvedli še dan spomina na žrtve inkvizicije, in podobnega.
Pa je mogoče nujno spoštovanje do vseh nedolžnih žrtev viharjev zgodovine (kamor vsekakor spada tudi spomin na žrtve komunizma) uveljaviti še kako drugače – torej na splošno sprejemljiv način, ki bi omogočal, da tovrstno spominjanje res zaživi kot vrednota, iz katere lahko izhaja »praznik« neke skupnosti? Že ob preprostem premisleku se zdi odgovor pritrdilen. V dobrih treh desetletjih obstoja samostojne slovenske države se je namreč seznam državnih praznikov in dela prostih dni kar krepko spremenil – v arhiv je razumljivo odšla velika večina praznikov, ki so bili zaznamovani z zgodovino oziroma ideologijo nekdanje Jugoslavije, novim okoliščinam primerno pa so jih zamenjali takšni, ki se navezujejo na prelomne točke nastanka slovenske države, toda tisti redki, ki so se iz prejšnjih časov vendarle ohranili, so dobili druga, bolj nevtralna imena in vsebino. Tako je na primer nekdanji dan Osvobodilne fronte postal dan upora proti okupatorju, nekdanji dan zmage pa se je (sicer z nekaj srečnega ujemanja v datumu) po tihem prelevil v dan Evrope (ki ni več državni praznik). Celo tisti novi prazniki, ki bi morebiti lahko vzbujali neprijetna čustva pri delu državljanov ali v sosednjih državah, so poimenovani previdno in s primerno občutljivostjo (»združitev z matično domovino«); skratka, trenutnemu naboru praznikov dokaj dobro uspeva, da slavi splošne »skupne« vrednote naroda, kot so denimo enotnost, državnost, nacionalna zavest ali slovenska kultura, ne da bi pri tem že na retorični ravni učinkoval razdiralno ali celo izključujoče.
Snovanje novega spominskega dne tovrstne »državniške« modrosti iz takih ali drugačnih razlogov ni premoglo – zato za manj naklonjen pogled že zdaj ni nič drugega kot še ena epizoda kulturnega boja in nepotrebnega zgodovinskega revizionizma, če ne kar svojevrstna zloraba preteklih tragedij v politične namene; z bolj dobrohotne perspektive pa ga lahko kljub temu, da naslavlja pomembna vprašanja naše skupne preteklosti, razumemo kvečjemu kot še enega v nizu premalo domišljenih prispevkov k reševanju večnega vprašanja nesrečne »slovenske sprave«. Pri tem pa je recept za vsakršno spravo pravzaprav preprost: želeti si je morata obe strani, pri tem pa morata biti sposobni priznati in obžalovati lastne napake – da je ne bo mogoče doseči samo z opozarjanjem na grehe drugih ter selektivnim izbiranjem preteklih dogodkov, je navsezadnje jasno že dolgo.
