Od tega tedna naprej sogovornika ni več mogoče pošteno užaliti zaradi političnega prepričanja. Sodnica Živa Sila je s sodbo okrajnega sodišča presodila, da je v političnih polemikah s političnimi kategorijami nemogoče razžaliti človeka do te mere, da bi lahko z advokatom zahteval zadoščenje. Žaljenje je še vedno mogoče, vendar ne z izrazi, ki jih študirajo na oddelku za politologijo fakultete za družbene vede in novinarstvo. V pogovor je treba vplesti mamo, bližnje in daljne sorodnike, domače živali, hišno številko, najstarejši poklic na svetu, dva ali tri človeške organe in sodobne seksualne prakse. Potem je sogovornik lahko osebno užaljen, vendar ne more teči na sodišče in trditi, da je politično preganjan. Razsodba nujno prinese komunikacijske zaplete v proces demokratičnega dogovarjanja znotraj sistema reprezentativne demokracije. Kako sploh še lahko koga užalimo?

»Vi, vi … fašist!« bi morala biti tista skrajna žaljivka, ki napoveduje, da je med dvema konec civiliziranih odnosov. Od tu naprej so možne samo še batine. Nimata več kaj reči drug drugemu. Ne samo da se ne bosta več pogovarjala, tudi na cesti bosta šla drug mimo drugega brez pozdrava. Ko se naslednjič srečata, bosta globoko v gozdu s hecklerji merila drug v drugega in metala ročne bombe. Vendar je okrajno sodišče presodilo, da fašizem ni zmerljivka, zaradi katere bi lahko trpeli duševne bolečine in odšli v gozd.

To je popolnoma v skladu s časi. Fašizem tudi v mednarodni politiki ni več politično gibanje zunaj zakona, ampak je našel načine sobivanja z drugimi demokratičnimi oblikami organizacije političnih nazorov. Enega prav te dni pokopavajo z državniškimi častmi in dnevom žalovanja. Vendar še vedno zelo slabo zveni. Italijanski znanec, ki dela v Bruslju, me je pred časom zgroženo vprašal, ali je res, da so ga na neki politični prireditvi v Izoli javno ožigosali kot fašista.

»Kaj so zmešani? Če se me prime ta nalepka, nihče v Bruslju ne bo več hotel nič imeti z mano!« Razmišljal je, da bi šel na sodišče in tam dokazal, da ni fašist, ampak pošten desničar, ki vestno opravlja svoje delo. Na koncu se je odločil, da se tisto, kar se zgodi v Izoli, v resnici ne zgodi nikjer, in stvar je šla mimo.

Težava je v tem, da na takšno oznako ni mogoče prepričljivo udariti nazaj. Seveda lahko človek, ki bi rad bil užaljen, dvigne prst in ga usmeri proti žaljivcu.

»Vi, vi … komunist!«

Ampak ve, kaj bo dobil nazaj. »Jaz komunist? Oprostite, jaz nisem komunist, jaz sem levičar. Verjamem v razreševanje razrednih protislovij skozi proces dogovarjanja v moji parlamentarni skupini v okviru demokratičnih evropskih vrednot. Imam priče in pisne dokaze.« Ko potegnejo noter še posameznice in posameznike, ki demokratično sprejemajo kolektivne odločitve, tudi svetnik obupa. Ni ga sodišča, ki bi se v tem znašlo.

»Vi levičar« sploh ni spodobna žaljivka. S tem se ljudje hvalijo. Le redki vzrojijo in se naježijo, če jim desničarsko navdahnjeni sogovornik vrže pod nos, da so levičarji.

V stari judovski restavraciji Spinoza v Budimpešti v ulici Dob – pa si ne izmišljujem – je tik pred madžarskimi parlamentarnimi volitvami tekel takšen dialog. »Kaj ti kot levičar …« je rekel eden od dveh, ki sta bila na večerji. Drugi se je dvignil in strmo pogledal. »Ne zmerjaj me. Jaz nisem noben usrani levičar, jaz sem komunist. Vzemi nazaj ali pa greva zdaj na ulico in se zmeniva s pestmi.«

Svoje prepričanje je treba braniti. Seveda je sogovornik zahteval utemeljitev jezne reakcije in pojasnitev razlike. »Levičarji imajo ideologijo, komunisti imamo številko partijske izkaznice in disciplino. Ne potrebujemo navdiha,« je bil odgovor. Polemike je bilo konec in levičarstvo umaknjeno z dnevnega reda. Seveda potem slišiš neprijetna vprašanja, kje imaš centralni komite in kdo ti je dal izkaznico in ali gredo številke naprej od 1. Vendar so to vprašanja stroge konspiracije, ki se jih ne razrešuje v javnosti. Da ni več komunizma? Zakaj potem Stefano Lusa šteje avtomobile pred nakupovalnimi središči v Trstu? Same ljubljanske registracije. Tudi ob nedeljah hodijo čez mejo po riž, pašto, parmezan, olivno olje, kozmetiko in obleke kot v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Izbira je veliko boljša, cene pa za polovico nižje. Tako kot v najboljših časih komunizma.

Komunizem je beseda, ki še ima pozitiven naboj. Na srečanju slovenske desne politične stranke, na katerem sem se znašel kot novinarski poročevalec, je starejša gospa usmerila vame svojo torbico. Tudi njeni tovariši me niso gledali ravno prijazno. S stisnjenimi obrvmi mi je hotela sporočiti, da tam nimam kaj delati. »Vi ste tisti kolumnist …« Z najbolj prostodušnim nasmehom, kar jih premorem, sem odkimal. »Ne, gospa,« sem ji odgovoril. »Narobe ste razumeli. Jaz sem komunist. Ko-mu-nist.« Imel sem mir in sem lahko opravljal svoje delo. Ljudje razumejo, da so pripadniki nekaterih političnih prepričanj ogrožene vrste, kot sloni in tiste prelepe afriške živali, ki bi jih bilo treba zaščititi s posebnim zakonom.

Fašizem to ni. Zdaj je to ena od mnogih vrst, ki se prežijo okoli in se zapletajo med noge. Z veseljem bi jih žalil. Eno besedo še imamo.

»Vi, vi … antifašist.« Pojdi s tem na sodišče z bolečinami v srcu. x