Gre za zavestno, strateško zasnovano politiko tehnološke avtonomije, industrijske samozadostnosti in globalne izvozne dominacije. Vendar je njegov komentar, da Peking Bruslju in Berlinu »ne pušča izbire«, dvoumen. Če misli na trgovinske ovire, je povsem zgrešen.
Kitajska danes res uvaža skoraj izključno energente, surovine, hrano in majhen del vrhunske tehnologije. Vse drugo proizvaja sama, bistveno ceneje, hitreje in učinkoviteje od nas. Izvaža ogromne količine srednje- in visokotehnoloških izdelkov pod lastno blagovno znamko, od elektronike, zelenih tehnologij do električnih avtomobilov, in obvladuje celotne dobavne verige kritičnih materialov. Kitajska je v enem desetletju naredila strateški premik s kombinacijo spremenjene strukture proizvodnje, najnaprednejših proizvodnih metod in boljše organizacije industrije, kar ji je omogočilo, da pospešeno izriva zahodne proizvajalce tako na domačem in globalnih trgih kot na trgih samih zahodnih držav.
