Pred dnevi sem sedela v dišečem vinogradu – v bližnjem gozdu so cvetele divje češnje, v našem sadovnjaku slive in dve ogromni hruški, salzburgarca in tepka –, ko je s sosednjega brega udaril strel s karbidom. Koki, naš petelin, se je zravnal in umolknil, ne čisto, ampak s posebnim momljanjem v kljun, ki je v trenutku zravnalo in utišalo še vso ostalo perjad v naši gorici, kokoši, mamo kokljo in podmladek s kuricami in petelinčki. Stali so tam, povsem nepremični in nemi, veter je pihal in nosil po zraku bele cvetove češenj in sliv, vse je dehtelo po pomladi, naše živali pa so čakale na znak, ki bi jim pojasnil, ali je bilo vse skupaj zgolj šala ali pa se je zares začela vojna, slab čas, ko so prvi na udaru prav petelini in kokoši, to je vendar znano, še v vsaki takšni nesreči so se najprej namnožili mešetarji duš, a še bolj kot oni: kurji tatovi.
Počilo je še drugič, še tretjič, petič in dvajsetič, a zemlja se ni stresla in ni se odprla in sčasoma je Koki spoznal, da se ljudje na sosednjem bregu le šalijo, slavijo gospoda in pomladno vstajenje in da je karbid nekaj povsem drugega kot bombe in puške. Vedro je zaplahutal s krili in vsi skupaj smo si oddahnili, kakor si v takšnih primerih oddahnejo mehkužneži; vedro in z zanosom. Perutnina se je zagnala med trse, meni pa je v naročje padel časopis, ki mi ga je pred dnevi nekdo prinesel iz Trsta – čas miru se od časa vojne razlikuje tudi po tem, da lahko človek prebira stare časopise in se brez občutka življenjske ogroženosti zgraža ali veseli ob novicah, ki jih je že zjutraj ali dan poprej povozil čas.
Tako sem na strani dvajset v postaranem in povoženem dnevnem časopisu prebrala vest, ki se je predme naslikala kot déjà vu; vse to sem že videla, vse že doživela; in zbala sem se, da je preklemani čas skupaj z dnevnim časopisom postaral in povozil tudi mene (kako – a že spet?). Šoku navkljub sem globoko zajela sapo in novico v miru prebrala od začetka do konca. Ni bil déjà vu, ni bil povoženi čas, le strahovita magdalenica, ki me je – tako kot Kokija karbid – vrnila v preteklost in spomnila na nauk, da v življenju umira vse, na žalost tudi prijatelji, a na srečo tudi vojne.
Ursusa, skratka, največji, najtežji in najmočnejši plavajoči žerjav v Sredozemlju, so prejšnji teden po več kot stoletju plovbe po Jadranskem morju izkrcali na kopno na območju tržaške ladjedelnice Cartubi. Tam bo zdaj počakal na boljše čase in na odločitev, kaj bi z njim, zverjo, ki spominja na Eifflov stolp, tehta tri tisoč ton in meri petinsedemdeset metrov v višino, napravili zdaj, ko je njegove železne členke povozil čas, v njegovo plovno ploščad z motorji in propelerji pa vdrla voda.
Kaj vam lahko povem o Ursusu? Ko sem zadnjič videla ljubega prijatelja Marka Sosiča, mi je pripovedoval o njem. Bilo je veliko po času, ko sta burja in nemirno morje Ursusa strgala s privezov, da je zapustil pristan v tržaškem pristanišču in meni nič, tebi nič odplul na odprto morje, kjer so ga še v zadnjem hipu ujeli pristaniški vlačilci ter ga v spektakularni reševalni akciji pripeljali nazaj. A z Markom sva pešačila čez mostič, na katerem se je ustavil James Joyce, pogledala sva proti morju in v sončnem zahodu se je zasvetil: Ursus, magdalenica. Marko ni bil le krasen zapisovalec, pač pa tudi sijajen pripovedovalec zgodb. In takoj je zaplaval v jutro, ko se je z Opčin peljal v Trst, in tam nekje na ovinku, kjer glavna cesta sreča bližnjico Via Commerciale, pogledal v zaliv, tam pa sredi večmetrskih valov zagledal gigantski plavajoči žerjav. Na strani dvajset časopisa Il Piccolo z dne 27. marca 2024, ki sem ga dobila v roke sredi pomladnega vinograda in pokov karbida, piše, da je bil dan, ko je Ursus pobegnil in še zadnjič odplul na odprto morje, 2. april. To je danes, le da je bilo tisto pred trinajstimi leti. 2. aprila 2011. Kako gre čas!
Ko sem zadnjič videla ljubega prijatelja Gina, Ginota, sva šla na Ursusa. Gino, upokojeni tržaški mornar, se je rodil v Jugoslaviji in nekje vmes pristal v Trstu. Na Ursusu je začel delati konec petdesetih let prejšnjega stoletja, v njegovih zlatih letih, in ostal skoraj vso svojo mornarsko kariero. Da me je smel odpeljati na Ursusa, se moram zahvaliti ljudem iz pomožne obalne straže, ki je začela ravno v tistem času prostovoljno skrbeti za ta neverjetni kos evropske industrijske dediščine, Gino pa je bil itak takšen kaliber, ki mu nihče ni mogel reči ne. Peljal me je čisto gor, do koder se je na Ursusu sploh dalo splezati, in od tam je bil Trst čisto majhen, morje pa neskončno. Gino je bil tisti, ki mi je tam, na svojem starem delovnem mestu, dejal: Ursus je prijatelj, ki me je naučil, da v življenju umira vse, tudi vojne. Največ dela sva imela, ko je bilo treba Tržaški zaliv očistiti razbitin vojaških ladij.
Gino je odšel le nekaj mesecev po tem. In danes, ko prebiram časopis Il Piccolo, ki je prejšnji teden Ursusa pospremil z morja na kopno, moram pomisliti: prijatelji umirajo prehitro, vojne prepočasi. Zamišljam si čas, ko bi bilo to dvoje lahko obrnjeno, čas, ko bi bilo lahko drugače.
