Že februarja 2022 je dolgoletni konflikt med Rusijo in Ukrajino prerasel v vojno, oktobra 2023 so se začeli najprej zračni napadi Izraela na Gazo, čemur je sledila še kopenska ofenziva. Med pandemijo in po njej so se svetovni in domači družbeni konflikti poglobili in radikalizirali. Pozivi h konstruktivnemu dialogu, gradnji mostov – to so priljubljene poetične fraze, ki jih politiki, kadar jim ustreza, privlečejo iz naftalina – se v tem trenutku v Sloveniji in drugod zdijo bolj utopični kot kadar koli prej.
Kdo sploh hoče dialog?
Svetovna zdravstvena organizacija je covid-19 uradno razglasila za pandemijo 11. marca 2020, za njen uradni konec pa velja 5. maj 2023. S tem težkim obdobjem smo torej opravili pred tremi leti, meni pa se zdi, kot da je minilo že desetletje. Kmalu po začetku pandemije so bili uvedeni ukrepi, ki so družbo razdelili na nekakšne družinske celice, da bi preprečili širjenje nalezljive bolezni. Na nove okoliščine so se optimisti odzvali z vizijo, da bomo po tej vseobsegajoči travmatični izkušnji, med katero smo šele dodobra spoznali, kaj pomeni skupnost in kako dragocena je, izoblikovali veliko bolj human in v vseh pogledih boljši svet. Iz tistega obdobja se mi je kot prispodoba osamljenosti najbolj zarezala v spomin fotografija papeža Frančiška, ki so jo posneli 27. marca 2020, na kateri sredi mogočnega Trga svetega Petra v Vatikanu stoji popolnoma sam.