Dolgo sem premišljevala, kaj naj vam letos prinese dedek Mraz, pa dobim mail neznanega storilca z enim samim pripisom »A sem nor jaz ali oni?«, ki me je odrešil vseh dilem: pod jelko vas bo čakal Bonton. Ne kar neki bonton, ampak Bonton, d. o. o. Tak, kot ga je direktor NIJZ, doc. dr. Branko Gabrovec, podaril svojim zaposlenim.
Poglejmo si torej nekaj najhujših oblačilnih grehov, kot jih razume avtorica tega »bontona«. O duhovnih namreč ni niti besedice.
»Videz poslovnega moškega naj izraža čistost, urejenost, v ospredju sta poslovnost in strokovnost«, zato »trenirke, oprijete športne majice, kratke hlače, bermuda, kapri niso dovoljeni. Nogavice naj bodo enobarvne, črne le k črni obleki, svetle k svetli in tako naprej, segati morajo do sredine goleni, gole kože se nikoli ne sme videti«. Uuu! Obleka izraža strokovnost, gola koža pa … Vidiš kocino in veš: ta ni strokovnjak! »Džins je dopusten le za tehnično osebje«, sicer pa je »obvezno nošenje pasu, ki se barvno ujema s hlačami, sponka nevpadljiva, pas se vedno nosi v pasu in ne pod trebuhom«. (Tole se sliši kot nekakšen ukor prejšnjemu direktorju Kreku, se vam ne zdi?)
Potem sledi ena gospodinjska: »srajce likamo brez robov«, nato spet ena za mačo stil: »spodnjih majic se izogibamo« (pravega moškega ne zebe!), ena s polja prefinjene estetike: »iz rokava suknjiča naj se vidi centimeter ali dva manšete«, in ena iz 19. stoletja: »kravata naj sega do srede zaponke pasu na hlačah in naj bo brezpogojno čista, ročno zavezana in ne že s pripravljenim vozlom, ta pa naj ne bo širši od brade nosilca te kravate«. No, tukaj smo pa res že v čisti frenologiji: v 19. stoletju so namreč z merjenjem lobanj določali tako IQ kot morilska nagnjenja.
»Dlake v nosu in ušesih morajo biti odstranjene«, »ko zapuščamo okolje, kjer smo se navzeli neprijetnega vonja, se ponovno odišavimo«. Higiena: »pri sebi imamo vedno robec, lahko gre za papirnate, vedno bolj pa pridobivajo veljavo robci iz blaga«. Tukaj je avtorica bontona že v sami srčiki stroke NIJZ: v času milijona virusov, ki jih prešteva prav NIJZ, naj jih uslužbenci ne mečejo s papirjem vred stran, ampak skrbno prenašajo naokoli v robcih iz blaga!
To je torej poglavje On, ki je ujezilo gospoda. A kaj šele poreko gospe?
Če videz moškega izraža poslovnost in strokovnost, nas poglavje Ona poduči, da »videz ženske izraža urejenost in spodobnost«. Lepo, kajne, on pameten, ona spodobna? In še: »ženska naj ne izraža svoje ženskosti, spola«. Naj se torej dela, da je omara, pri tem pa naj »daje vtis strokovnosti«. Moški strokovnost izraža, ženska pa daje vtis strokovnosti! Seveda, že tam od leta 1792, ko je Mary Wollstonecraft napisala Zagovor pravic ženske, smo se borile za spodobnost in dober vtis.
Resno, tu ni šale: »ramena so vedno zakrita, v poletnem času ne nosimo majic s tankimi naramnicami, krilo naj ne sega več kot dva centimetra od kolen, ko sedemo, nog ne križamo, kolena vedno držimo skupaj in stopala trdno uprta v tla«. Šeriat à la Afganistan. A hkrati se svetnica vedno majčkeno spogleduje s grešnico: »ličenje naj bo zapoved po dvajsetem letu«, »odprti sandali so prepovedani, priporočeni čevlji z nekajcentimetrsko peto« (naj žive zatekle noge, naj cvetijo otiščanci!), »lasje čisti, brez sivega narastka, striženje enkrat na mesec, odstranitev morebitnih dlačic na obrazu, obvezna depilacija nog in pazduh«.
Se vam že vrti od tega bičanja zasebnosti? Zdaj sledi veliki finale, njena intimna paranoja: »Nošenje nogavic je zelo priporočljivo ne glede na letni čas, lahko si pomagamo s samostoječimi nogavicami, zlasti zaradi higienskih razmer, saj marsikje, kjer sedamo, razmere niso brezhibne, ljudje, ki so sedeli pred nami, pa se poleti bolj potijo, vse to poberemo z našimi golimi nogami.« Na pomoč, že 62 let z golimi nogami in odprtimi sandali nevede pobiram izločke!
Kdo je torej avtorica tega očenaša, v katerem ta v malomeščanska 60. leta zataknjeni rožni venec lepih oblek najraje uporablja besedi »obvezno« in »ni dovoljeno«, ob sintagmi »nebinarni spol« pa bi jo verjetno zgrabila božjast? To je Bojana Košnik Čuk, menda doktorska kandidatka na katedri za psihologijo, ki je poklicno pot v Švici »pričela v diplomaciji, kjer sem našla svoje poslanstvo v protokolu in pravilih kulture vedenja. Srečo sem imela, da sem se lahko izšolala v tujini.« Ja, to je velika sreča. A morda je treba zastaviti tudi nesrečno vprašanje: kdo je Branko Gabrovec, ki je v času, ko se NIJZ spopada z izjemnimi strokovnimi izzivi, svojo ožjo ekipo na državne stroške popeljal na to prvovrstno nazadnjaško veselico o bon-tonu? Gabrovec je človek, ki je bil na NIJZ že v času generalnega direktorja Eržena; ta je bil razrešen pod Janšo, a je inštitut že leta deloval kilavo, oba z Gabrovcem sta veljala za strokovna pozerja. Potem je prišla nova nesreča v podobi Milana Kreka, tega pa je letos nadomestil Gabrovec, član SD, Eržen pa je, priročno, postal strokovni direktor. Delo je poročalo, da je imel Gabrovec pod Krekom najvišjo plačo na NIJZ. Pridimo torej zadevi do dna: si ni mogel sam kupiti bontona, če ga žuli kravata? Koliko davkoplačevalskega denarja v koliko javnih zavodih je prejelo Bonton, d. o. o., da bi si direktorji znali izmeriti vozel pod grlom v času, ko preštevilni inštituti nimajo denarja za raziskave?
