V jarku sem videl žabji mrest. Ogabno, sluzasto, hkrati pa polno potencialnega življenja, živo. Tudi ko se človek rodi, je sluzast, spolzek, takole na splošno gledano prav nič lep, a vseeno čudovito, majhno bitjece, ki »ima vse, kar imajo veliki«. Vam je neprijetno prijeti deževnika? Pa samo vlažen je in hladen, pravzaprav zelo čist, no, bil je v zemlji, v prsti, ki se nam zdi umazana. Za naš dotik je prijetno, če je toplo, saj smo toplokrvna bitja. Sprašujem se, od kod so nam vcepljeni občutki, kaj nam naredi neko stvar odbijajočo, drugo pa prijetno, privlačno. Žabji mrest je hladen, sluzast, nekam tuj našim predstavam o prijetnem. Nam je to privzgojeno ali za to obstaja neki globlji vzrok?
Podobno je s hrano. Pravijo, da so žuželke hrana prihodnosti. Morda ne zato, ker so nam tako všeč, ker so tako okusne, ampak ker drugega ne bomo imeli (saj bomo uničili tako veliko vsega živega). Priznati moram, da se mi ob pogledu na kobilico ali deževnika ravno ne pocedijo sline. Pa vem, kaj zmore živilska industrija. Kaj vse je v hrenovkah ali v salami Poli, a ko jo daste v usta, nima slabega okusa. Morda torej »salama Poli« iz deževnikov? Najbrž so jih same beljakovine, brez kosti, perja, nimajo ravno dolgega in zapletenega prebavnega trakta … Tudi ličinke, črvi so zanimivi. Nekateri so prav veliki, podobni tubi paštete. Zlahka bi iztisnili njihovo notranjost na kos kruha – boljša stran kruha – si predstavljate reklamo? Če bi naredili analizo hranilne vrednosti, najbrž ne bi zaostajali za zrezkom, če ga ne bi celo premagali. Toda hrano jemo tudi z očmi. Včasih je to dobro, verjetno posledica evolucije, včasih pa velika ovira za nas, sploh če bomo kdaj v stiski s hrano, kot človeštvo, mislim.
A na srečo znamo marsikaj narediti okusno, dokazov za to je nešteto. Prav nič si ne ženemo k srcu, če vemo, da je neka jed tako polna maščobe, da se nam takoj po obroku zožijo žile od oblog in si naš holesterol veselo požvižgava: »Pa kaj, ko pa je tako dobro!« Da ne govorimo o kemičnih ostankih v hrani, no, o tem v konkretnih primerih vemo bolj malo, lakota pa je le lakota. Takih in drugačnih živilskih izdelkov je ogromno, postali so del našega vsakdana. Ampak samo da ni deževnikov ali črvov v njih, četudi bi s tem izboljšali hranilno sestavo – preveč so odvratni. Marsikaj je v naših glavah, v naših navadah, tradiciji. Tudi okusov se navadimo. Ponekod po svetu jedo hrano, ki nam smrdi in nas odbija. Nekoga pa odbijajo krvavice, ker se mu obrne želodec ob misli na kri.
Da dokončam o mrestu: žab je vse manj. Včasih je okoli nas zvečer regljalo kot za stavo, danes sem srečen, če slišim kakšno žabo. Majhni otroci jih bolj poznajo iz pravljic kot zaradi žabjih zvokov, ki bi jih slišali v naravi.
