Natančen urnik, disciplina. Zjutraj najprej telovadba, britje, zajtrk, nato tako imenovano postrojavanje. Kot pri stotinah drugih besed smo tudi pomen te spoznali kar v praksi; s hitrim sklepanjem in posnemanjem tistih, ki so očitno vedeli, za kaj gre. Kdor ni bil dovolj hiter, je bil precej zanesljivo tarča vsaj blagega posmeha, včasih pa tudi take ali drugačne kazni. Postrojavanje? Na betonski ploščadi pred našo hišo (tudi hiši se je reklo četa), v kateri sta bili dve veliki spalnici, stranišča brez vrat, kopalnica, hodnik z omarami za orožje in pisarna za častnike in podčastnike, se je morala vsa četa strumno postaviti v štiri vrste, v vsaki po en vod, morali smo biti oblečeni in oboroženi kot iz škatlice, pripravljeni za nadaljnje delo. Vodniki so nas hitro pregledali in se postavili vsak na začetek svojega voda. Nato smo vsi skupaj počakali na svetlo zvezdo dogodka, našega tovariša stotnika Ramiza Bajraktarevića. Ko se je ta – včasih takoj, včasih pa z dramatično zamudo – le prikazal iz stavbe, z nevarnim nasmehom in do sijaja zloščenimi škornji, je prikorakal do prvega vojaka v prvi vrste, počakal, da se je ta predstavil, si ga med tem kritično ogledal in se – če je bilo z vojakom in predstavitvijo vse v redu – takoj premaknil do naslednjega, kjer se je vse skupaj ponovilo, in tako do zadnjega v zadnji vrsti. Predstavljali smo se takole: postavil si se v položaj mirno in zakričal »Izvoltedruškapetane, vojnik« pa navedel svoj priimek in ime. Tako je bilo vsako jutro vsakega dne vseh prvih šestih mesecev, ne glede na vreme. In ne, pozimi na morju ni ves čas lepo. Še dolga leta po tem tečaju srbohrvaščine sem znal na pamet zaporedje vseh tečajnikov z vsemi imeni in priimki.