‘Ti bi rad videl antifašizem?« zgodovinar Egon Pelikan nagovori radovedneža, ki bi upor Slovencev proti fašizmu rad videl na sliki. »Pojdi v cerkev. Začni na Svetih Višarjah in počasi od cerkve do cerkve do Trsta. In na koncu poglej še v Vrtojbo.«
Svete Višarje? Do zadnjega vikenda je bil to kraj, ki so ga častili romarji, smučarji in Pelikan. Zdaj je to sveti kraj tudi za kolesarje, kot je kraj v elegantni kolumni prizemljila Nataša Kramberger. Z malo začetnico je v kristalno čistem jeziku pisala o kralju na Višarjah in njegovem planetu. Tam pa je tudi Kralj z veliko začetnico. Že v četrtek, pred velikim vzponom Slovenije do bele hribovske vasi na drugi strani državne meje, so bile Višarje na filmu v Kopru. Pelikan je tam predstavljal dokumentarni film o slikarju Tonetu Kralju in prostoru meje, ki ga je posnel z režiserjem Markom Radmilovičem.
Zgodba o boju proti fašizmu se nekoliko presenetljivo začne s fotografijo pripadnikov tajne krščanskosocialne organizacije, ki se je, preden je to bilo moderno, borila proti fašizmu, ko je bil ta na oblasti na ozemlju celotne Primorske. Člani organizacije niso v vojaških uniformah, ampak v črnih duhovniških oblačilih z belimi ovratniki. Bilo jih je okrog 300. Njihov boj se ni začel leta 1941, ko je Italija napadla Jugoslavijo, ampak v dvajsetih letih, ko je četrtina sedanje slovenske države živela pod Mussolinijem. Za Primorce se je fašizem praktično začel leta 1920 s požigom Narodnega doma v Trstu. Leta 1922 je uradno prišel na oblast s pohodom na Rim. Leta 1924 je z ubojem socialističnega poslanca Giacoma Matteottija postalo jasno, da v fašistični Italiji obstaja tudi italijanski antifašizem. Kraljev antifašizem je iz istega časa. Noben boj ne more uspeti brez norega poguma. Kralju je pomagala tudi globoka vera. Zaradi tega se redko pojavi na slovenskem panteonu junakov naroda.
Pa je bil velik junak in dober slikar. Pelikan in Radmilovič ga prikažeta kot slikarja, ki je pod fašizmom poslikal okrog petdeset primorskih cerkva in v njih poleg običajne ikonografije slikal fašizem in upor primorskih Slovencev. V časih, ko so okrog cerkva paradirali fašisti v črnih srajcah, italijanski in kasneje nemški vojaki v oklepnih avtomobilih, je z okrutnim humorjem slikal Hitlerja in Mussolinija kot hudiča, fašiste pa kot vojake, ki so bičali Kristusa. Največ veselja je imel s pesnikom Gabriellom D'Annunziom, ki ga je naslikal v vseh mogočih oblikah od Judeža do krvnika. Selil se je od cerkve do cerkve in rezistenco fašizmu slikal na njihove zidove. Kristusa v rdeči, modri in beli barvi slovenske trobojnice, narod kot žrtveno jagnje fašizma, Mussolinija kot rablja, ki z nacistom na eni in fašistom na drugi strani nadzoruje bičanje Kristusa. Od Svetih Višarij prek Šentviške Gore, Lokve na Krasu, Hrenovice, Trente pa vse do Jadranskega morja je Kralj naslikal etnično mejo Slovencev v času, ko je fašizem fizično delal na izbrisu slovenskega prebivalstva na Primorskem, slovenska uradna cerkev pa je bila zaveznica fašistov in nacistov. Primorski duhovniki so se požvižgali na politične direktive Rima in Ljubljane. Odprli so mu vrata svojih cerkva.
Primorski duhovniki so se v fašizmu znašli v kompliciranem položaju. Na eni strani so nad glavo imeli Vatikan, ki ni imel nikakršnega razumevanja za njihove zahteve po zaščiti jezika. Njihova zaveznica je bila kraljevina Jugoslavija, kjer jim je slovenski politik Anton Korošec zagotavljal sredstva za podtalno politično delovanje. Ustanovili so tajno antifašistično organizacijo in Kralju dali cerkvene stene, da na njih nariše nacionalni program in strategijo boja za osvoboditev izpod fašizma. To so počeli v času, ko sta fašizem in nacizem zavzemala eno državo za drugo, ko so gorele vasi, na trgih pred njihovimi cerkvami pa so streljali talce. Nič jih ni ustavilo.
Kraji, kjer je slikal, so bili prepredeni z vojaškimi postojankami, na vsakem vogalu so bili vohuni in informatorji. Režim je budno pazil na kulturno produkcijo in strogo cenzuriral vsa politično sumljiva sporočila. Kralj je mirno slikal v družbi krajanov in nikoli ni nihče tekel na policijo z novico, da v cerkvi v Lokvi nekdo na steno daje Mussolinija, ki za Kristusom seje plevel, Judež pa je v barvah italijanske zastave. Kralj je naslikal največji spomenik antifašizmu v Evropi v času, ko je bil skoraj ves kontinent pod oblastjo fašizma in nacizma.
Kakšen človek je to bil? Da bi to razumeli, nas Pelikan in Radmilovič na koncu dokumentarca peljeta v cerkev srca Jezusovega v Vrtojbo pri Novi Gorici. Tam razumemo Kraljev demoničen smisel za humor. Po osvoboditvi so nove jugoslovanske oblasti s Pelikanovimi besedami »primorskim duhovnikom za nagrado v boju proti fašizmu dale to, kar je duhovščina na Kranjskem dobila kot kazen za kolaboracijo«. Zapor, ali pa jih je pojedla noč. Kralj je leta 1952, ko je bila Jugoslavija zgledna stalinistična država, v Vrtojbi na zadnji sodbi med pogubljenimi naslikal Josipa Broza Tita, Jovanko Broz in Karla Marxa. Skupaj s Stalinom in Hitlerjem so vsi na poti v pekel. Na nasprotni steni so naslikani prebivalci Vrtojbe, ki so Kralju nosili hrano in gledali, kako slika. Nihče ni tekel na policijo ovajat. Film se konča z lepim trenutkom, ko se je res simpatično identificirati z junaki.
