Državljani Slovenije smo na takšen ali drugačen način ponosni na svojo državo. Njena svoboda je bila izbojevana skoraj z golimi rokami in pred malo več kot dvema letoma še enkrat osvobojena z izjemno zmago na novo nastale stranke.
V tej na novo osvobojeni domovini pa se dogajajo eni sami križi in težave. Ti imajo en skupni imenovalec. Država je v principu neumna. Ali pa tako ustrojena, da je v njej polno prostora za čudne rabote. Po tekočem traku spremljamo laganje, sprenevedanje, slabo gospodarjenje, nelogične nakupe, še bolj čudne kadrovske rošade in rekonstrukcije. Ta država se dela tako neumno, da jo lahko vsak prinese okoli. No, to je od nekdaj popoldanski espe Slovencev. Kako prelisičiti državo. Kako nečesa ne plačati in kako nekaj dobiti, kar ti ne pripada. Predvsem pa je država od nekdaj velika priložnost za dobre kšefte.
Primer dobrega posla spremljamo v začetku novega leta. Spreten državljan bo z neko stavbo zaslužil trikrat več, kot je plačal za njo. Na eni strani genialni prodajalec in na drugi strani malo butasta država. Temu se reče nos za trgovanje. Od literarnega junaka Martina Krpana naprej vemo, da smo rojeni za to. Trgujemo tudi malo čez rob zakona. Navsezadnje v Sloveniji ne počnemo nič drugega. Trgujemo. Z vsem. Tudi z informacijami. Z na novo osvobojeno državo je to trgovanje bliskovito poskočilo. Kar naenkrat se znajdejo na trgu informacije, ki v pravem trenutku v medijski linč pošljejo ali nevarnega partnerja ali pa samo nekoga, ki mora ustvariti dimno zaveso za sumljive posle nekoga drugega. Osnovno vprašanje, ki ves čas visi v zraku, je enostavno: je res naključje, da se medijsko cvre zadnja dva tedna dve ministrici iste stranke? Je res naključje, da se to počne neposredno po tistem, ko je medijska krajina v precep vzela samega šefa in novo ministrico za kmetijstvo?
Z novo ministrico za kmetijstvo je v tej osvobojeni državi na dan prišla še ena nečednost. V tej državi se rado laže. Na primer o izobrazbi. In to od nekdaj. Čudni doktorati, še bolj čudni magisteriji in prevodi nazivov. Logično, vsak bi bil rad malo več od tistega, kar je. In ker verjame, da je bolj pameten od neumne države, se takšne laži največkrat spregledajo. Če pa slučajno razkrite laži pristanejo v medijih, ima država prek svoje najvišje predstavnice genialno razlago. Prvič, pri ministrici za kmetijstvo je šlo za administrativno napako. Drugič, ona se je opravičila. Tretjič, ona je bila premalo pozorna. Torej, ministrica ni lagala, temveč je bila samo malo površna. Malo raztresena, ko je izpolnjevala dokumente o svoji izobrazbi. Najbolj simpatična pa je bila najvišja zagovornica nove ministrice, ki je dejala, da se moramo pustiti presenetiti. Res fin napotek. Naj bodo vsi ministri in ministrice potencialno presenečenje. Le dopustiti jim moramo, da se izkažejo.
Poleg kšefta in laganja se v tej državi rado dela vse skupaj malo po domače. Ker smo tako rekoč vsi ena velika družina, se malo požvižgamo na zakon o integriteti in preprečevanju korupcije. Ali pa kar sprejemamo nepreverjeno dejstvo, da smo ena najbolj koruptnih držav na svetu in nam je koruptno delovanje že položeno v zibelko. Ko pa naša predsednica izreče notorično dejstvo, da mora nekdo, pri katerem se ugotovi kršitev tega načela, odstopiti, se zgodi nezaslišan odziv. Stranka, ki nas je osamosvojila, tako brani svojega šefa, da je vse skupaj že kar malo smešno, če ne celo čudno. A ni najbolj logično, da nekdo, ki krši temeljni akt delovanja, poda svoj odstop. A ni še bolj logično, da mora vsak, ki se je odločil, da bo naš predstavnik, skratka, da bo upravljal to državo, biti najbolj zavezan k temeljnim aktom integritete. Torej edini pravi odgovor stranke osvoboditve bi moral biti ravno nasproten. Predsednica govori o nečem, kar je samoumevno. Ker smo mi zavezani najvišjim vrednotam transparentnega delovanja, o tem ne debatiramo. Pika.
Državljani razumemo, da je država neumna, da se njeni predstavniki v naglici malo zlažejo, in malo pogledamo stran, ko vidimo delovanje po domače. Nečesa pa državi nikakor ne odpustimo. Ne odpustimo ji, če slutimo, da je država pokvarjena. Da se tam nabirajo in zbirajo posamezniki, ki se požvižgajo na nas. Ali pa cele skupine, ki jim mi nismo prva skrb. Ko te dni zdravniki stavkajo, nimajo naše podpore. Tako so pokazale ankete. Več kot tri četrtine državljanov v njihovi stavki ne vidi skrbi za položaj pacientov, temveč le skrb za materialni položaj zdravnikov. Še bolj državljane boli, da je višina plače postala pogoj za opravljanje svojega poslanstva. Bodo zdravniki hitreje in bolje zdravili, če jim danes država odobri trikrat višje plače? Oziroma bodo sodniki kaj bolj neodvisno in hitreje sodili, če dobijo dvakrat višje plače?
Mnogi državljani v kšeftih z državo ne vidijo le premetenih prodajalcev in neumnih kupcev, temveč prostor za zaslužek. Da obstajajo voditelji, ki si radi v žepe bašejo provizije in nagrade. Skratka, da ne vodijo nas državljanov, temveč le spretno trgujejo z državo ...
