Trg republike je čudovit primer socialističnega modernizma, sinteza in simbol jugoslovanske Slovenije. Arhitekt Edvard Ravnikar ga je zasnoval kot dovršen politični prostor z domišljeno simboliko. Naravno prizorišče za rituale in prireditve. Takšne trge najdemo v skoraj vsakem malo večjem mestu od Ljubljane do Vladivostoka. Niso namenjeni druženju. Za to ima Ljubljana bolj prijetne in udobne prostore. Skratka, na naš trg »nebeškega miru« ne greš na kavo s prijatelji, tja se nameniš samo, če je treba protestirati proti nesmiselnim vladnim ukrepom ali če si prisiljen prisostvovati velikim državnim obredom.

Petega maja 1980 se je, kljub dežju, vse od zore na trgu zbirala nepregledna množica. Pred tedanjo skupščino je bila pripeljana krsta maršala Tita. Ko se je pogrebni sprevod premaknil proti železniški postaji, so mnogi metali na cesto cvetje, drugi so jokali. Če bi nekdo napovedal, da bo samo 11 let kasneje, prav na istem mestu, Slovenija razglasila samostojnost, bi ga imeli za norega. Ko se je to res zgodilo, so med slovesnostjo z droga simbolično spustili staro slovensko zastavo z rdečo zvezdo in nanj dvignili nov prapor slovenske republike. Za tako pomembno dejanje so izbrali prav najbolj realsocialistični kotiček Ljubljane. Res bizarna odločitev.

Do danes je trg ostal skoraj nedotaknjen in nedotaknjeni so tudi po državi ostali številni spomeniki prejšnjega režima. To se je zgodilo zato, ker je sama Zveza komunistov Slovenije vse od začetka osemdesetih let dopustila nastajanje dokaj organizirane opozicije. Slovenski komunisti niso hrepeneli po demokratizaciji Jugoslavije in Slovenije; imeli so druge, resnejše probleme. Zoperstavili so se centralizaciji države. Da bi ovirali ta proces, so zahtevali spoštovanje takratne ustave in zakonov, ki so Sloveniji zagotavljali visoko stopnjo avtonomije. Prav zaradi tega (ne vedno in ne za vsako ceno) so začeli tako ravnati tudi doma. Prebudila se je civilna družba in Slovenija se je postopoma demokratizirala. Na koncu se je Zveza komunistov sama deloma odpovedala oblasti, deloma pa se je razkrojila zaradi nevzdržnega političnega, gospodarskega in družbenega položaja. Drugje po Jugoslaviji in v vzhodni Evropi ni bilo tako. Komunisti so vladali s trdo roko in ko so izgubili oblast, so v zrak leteli tudi njihovi spomeniki. Praviloma se simboli propadlega režima uničijo takoj, če pa preživijo prvi val jeze, tam tudi ostanejo.

Arhitektonski in ideološki elementi Trga republike so izvrsten primer za razumevanje, kako režim sam sebe slavi. Danes nas opominjajo, da tudi države potrebujejo monumentalne prostore, ki izpovedujejo njihovo realno ali namišljeno veličino.

Te dni je večina ljudi z občudovanjem gledala kronanje kralja Karla III. Tisočletna tradicija, ki se ponavlja vedno enako: zlata kočija, kraljevska oblačila, dolg sprevod po londonskih ulicah. Ritual so si izmislili v času kraljice Viktorije. Bolj ko je imperialna moč Velike Britanije usihala, bolj veličasten obred so potrebovali.

Osamosvojitev je častno dejanje. Slovenijo je pripeljala v druščino demokratičnih držav, kjer se spoštujejo človekove pravice in kjer naj bi bila zagotovljena duhovna in gmotna blaginja. Čudovit in ambiciozen projekt, ki se je izkazal za zmagovitega takoj po razglasitvi neodvisnosti. Drugi deli skupne države so tonili v novi val balkanskih vonj, mi pa smo relativno mirno prehodili svojo pot do evroatlantske integracije. Vse to je treba slaviti. Osamosvojitev in osamosvojitelji si spomenik zaslužijo.

Dejstvo je, da vsaka država potrebuje svoje rituale, svoje obrede in tudi svoje arhitekturne podvige, ki nam in drugim pripovedujejo o naši lastni samopodobi. Na to opozarja Ervin Hladnik Milharčič, ki v zadnjem Objektivu pravilno ugotavlja, da mora »nov spomenik biti nekaj tako monumentalnega, da ga tudi po naslednji revoluciji ne bi mogli spremeniti, ne da bi uničili umetniški vtis celote. Predvsem nič abstraktnega. In predvsem mora biti viden. Nekaj, s čimer bi bil Plečnik zadovoljen.« Simbol veličine, sprave, kompleksnosti takratnega dogajanja in povezanosti Slovenije. Poziv h graditvi oltarja domovine, slavoloka zmage ali domače variante Brandenburških vrat. Taki spomeniki potrebujejo konjeniške kipe, triumfalne kvadrige in narodne heroje na njih. Jasno je, da bi z višine na nas moral gledati bronasti kip Milana Kučana na konju. Brez oklepa in z iztegnjeno roko bi nam sporočal, da je mir in zmago prinesel brez orožja. Na drugi strani bi Janez Janša v vojaški uniformi na vzpenjajočem se konju pripovedoval, da neodvisnosti ne bi bilo brez odločnosti in brez boja. Obvarovati jo je bilo treba z »realno silo«. Okoli njiju bi bili preostali bojevniki tistega časa na triumfalni kvadrigi, pa prekrasna Živa z golim oprsjem, lepa Lada in plodna Vesna. Čudovit spomenik, ki bi zaznamoval današnje in bodoče slovenske rodove z mitičnimi figurami, ki pripovedujejo o najsvetlejšem dejanju naše preteklosti. Osamosvojitelje bi dokončno vpisali v zgodovino. Koristno dejanje, ker miti pač ne morejo več ustvarjati dnevne politike. Uliti v bron bi bili bistveno bolj koristni, kot je njihova nenehna prisotnost v našem vsakdanjem političnem življenju.

Potrebnega bo nekaj skupnega napora in treba bo pohiteti z »aktivnostmi za postavitev spomenika slovenske osamosvojitve, ki bo povezal in združeval, v svoji simbolnosti pa nosil zgodbo o prihodnosti naroda, ki si je izboril samostojnost in svobodo«. Heroje je treba postaviti na konje.