Jutri bo kulturni praznik. Ljudje imajo ta praznik radi. V prvi vrsti, ker je dela prost dan. A v veliki meri tudi zato, ker so muzeji ta dan brezplačni in ker so organizirani številni drugi dogodki. In tako tudi tisti, ki so odmaknjeni od kulturnega dogajanja, lahko doživijo in izvedo kaj, kar ni iz reda vsakdanjosti. Ta pa, to vemo, je vse prej kot prijazna.

Prešernova proslava nima takšne priljubljenosti kot praznik, ker je bila vse prepogosto del kulturnega boja in vse prepogosto slabo režiran, tog ritual, kjer nagrajenec, izpostavljen na praznem odru, molčeč, eno minutko stoji na odru, kot solni kip. In posluša nekaj o sebi.

Ko zapišem »nagrajenec«, to je in ni generični spol, kajti žensk se na tem odru pač nismo nagledali: od leta 1991 je bilo le devet od devetinšestdesetih Prešernovih nagrad podeljenih ženskam in le triinpetdeset od sto šestinosemdesetih nagrad Prešernovega sklada je šlo v ženske roke. Kar ni čudno: tudi Prešernov sklad so vodili moški in večina članov je bila vedno moška. Tudi v sedanjem so večina še vedno gospodje, sami živahni sledilci brbotajoče sodobne umetnosti; eden je rojen leta 1931, drug 1943.

Najbolj resen škandal pa je v zgodovini nagrad s svojim vmešavanjem v izbor nagrajenca via SDS povzročila Rimskokatoliška cerkev. Podelitev nagrade jezuitu Marku Rupniku leta 2000 je bila nezaslišana z vseh zornih kotov: upravni odbor PS je povsem obšel področno komisijo, kršili so pravilo, da mora biti umetnina javno dostopna na tleh Slovenije, da jo morajo pred izbiro videti tako člani področne komisije kot upravnega odbora, a jo je videl le en človek ... Ja, šlo je za posilstvo, za posilstvo vseh določil, meril in temeljne etike, za zlorabo brez primere, ki se je v grozljivi ironiji zdaj razkrila tudi kot avtorjevo posiljevanje v dobesednem pomenu besede. A to ni bil edini vdor RKC v upravni odbor, sledil je še tisti leta 2014, ko je Jože Možina, »novinar« RTVS, spet mimo vrste, prejel nagrado sklada za dokumentarni film »Pedro Opeka, dober prijatelj«. Film o pokristjanjevanju v 21. stoletju! Film o nadvladi belega duhovnika nad temnopolto množico, ki ji režiser sploh ni dal besede ali pa zgolj povsem nadzorovano, ki je dobila kruh v zameno za petje nabožnih pesmi. Ta film, ob katerem me je spreletaval srh, je bil češnja na torti skrajnega nazadnjaštva slovenske RKC in njenih dveh političnih ekspozitur v tuzemnem kraljestvu.

In ti ekspozituri seveda ne odnehata. Še več: NSi in SDS vsem na očeh z demokratičnimi postopki trgujeta kot na bolšjem trgu – ti meni interpelacijo zoper Asto Vrečko, jaz tebi interpelacijo zoper vlado. Brezsramna zloraba parlamentarnih instrumentov je postala del javne govorice. In nato se besno oglasi še peterica Nedotakljivih, ki o kulturi vedo manj kot bolha v njihovem svitrčku za dremanje, ki so muzej nazadnje obiskali v osnovni šoli, in ugotovi, da od desetdnevne vojne še ni iztržila dovolj funkcij, moči, čaščenja in denarja, ter hoče še svoj muzej s celopostavnimi kipi v njem. Če ga ne dobi, zagrozi s strašnimi rečmi. Zadeva je farsična: z desetimi dnevi vojne si je Janša zagotovil vseživljenjsko politično kariero in polne žepe, Peterle je lahko v evropskem parlamentu igral na orglice, Bavčar je tako pretiraval z basanjem denarja, da je končal v zaporu, upokojenca Kacin in Rupel sta bila ob vseh funkcijah v minulih dveh letih nagrajena še z reaktivacijo, ravno toliko, da sta po svojih najboljših močeh zakuhala še po eno šlamastiko, prvi kot govorec covida in vlade, drugi kot direktor JAK.

Človek res lahko le debelo gleda: in zdaj zahtevajo še mavzolej? A ni vsaj prvih dvajset let po osamosvojitvi veljalo, da je bila slovenska osamosvojitev eksemplarični primer kolektivne želje slovenske civilne družbe po demokratizaciji, ki se je stopnjevala v 80. letih in se potrdila na plebiscitu leta 1990 v trdni veri, da jo bomo dosegli po mirni poti? Pa to žal, tudi zaradi petelinjenja zgoraj navedenih, ni minilo brez nasilja? In ali ne drži, da sta ključna politična pogajanja z Beogradom in na mednarodni ravni vodila Drnovšek in Kučan? In – bog se nas usmili – ali ne drži, da je bila ta peterica tudi del politične klike, ki je začrtala največje grehe nove države, od nenadzorovanih denacionalizacije in privatizacije do izbrisa, natančno tistih stvari, ki so novo državo potegnile navzdol? In nam Pučnika, ki je leta 1990 napovedal nujnost izbrisa, prodajajo kot ikono slovenske samostojnosti?

Zdaj, torej, v boj do zadnjega kašlja z – ministrico za kulturo! Ideološki obračun z Asto Vrečko, ki je leta 1991, ko so se oni šli Rambe, zakorakala v prvi razred osnovne šole, ki je prevzela povsem devastirano kulturno in medijsko področje, kjer je več min kot na področju zdravstva, in ki ji ta toksična moška falanga ne more odpustiti, da ve o področju več kot oni. Ki je nasledila Simonitija, še enega reaktiviranega upokojenca, ki že v tretjem stavku vsakič izgubi nit, ko brani neubranljivo: muzej brez stroke, muzej brez eksponatov, umeščen v Arhiv Republike Slovenije. Draga gospa ministrica, dajte jim muzej voščenih lutk, bodo lahko sami sebe oblačili in preoblačili po dnevnih potrebah. Pa bo mir.