Tri je vrhunska številka. Okoli nje se vse vrti. Medalje od bronaste preko srebrne do zlate, čas od včeraj preko danes do jutri in vedno se v zgodbah pojavljajo tri želje. Še politika se deli na levo, desno in sredino. In kmalu bo napočil čas, ko bomo imeli samo še tri stranke v parlamentu. Janez Janša bi rekel, da je ena odveč. Ali celo kar dve.
Ta teden sem se tudi sam znašel v objemu magične številke tri. Trije smo odšli v pokoj. Z menoj še Peter Prevc in komentator Andrej Stare. Moj odhod v pokoj je bila lepa učna ura, kako se ne sme iti v to tretje življenjsko obdobje. Naivno sem mislil, da se to zgodi samo od sebe oziroma samo po sebi. Izpolniš pogoje in evo tebe na drugi strani. Da lahko prestopiš na to stran, moraš opraviti lepo število korakov. Predvsem pa te mora ves čas spremljati samo ena misel: ne hiti in bodi potrpežljiv. Nasvet, da se usedeš ob reko in bo pokojnina že priplavala po njej, tu ni rešitev. Moraš kar zabresti v to reko, se čuditi, koliko stvari nisi vedel in še manj pričakoval. Ampak konec se zgodi. Srečen si že s tem, da si prišel do konca.
Do konca svoje športne poti je prišel tudi Peter Prevc. Od trenutka, ko je najavil svojo aktivno športno upokojitev, so ga vsi prepričevali o nasprotnem. Daj še eno sezono, saj vidiš, da lahko, poglej, kako dober si še, in naenkrat so pozabili na vse nesramne komentarje, ki so jih našemu skakalcu namenjali zadnja leta. Prav ti komentatorji, ki so ga zadnja dva meseca prepričevali, naj podaljša skakalno pot, so ga prej brez zadržkov pošiljali v pokoj. Zaključevali, da se z vsakim nastopom samo še bolj sramoti.
Pred tednom dni so bili v Planici vsi evforični. Vse je bilo pozabljeno. Peter je s petkovo zmago in nedeljsko zahvalo obeležil konec neke ere. Predvsem čas večnega odpovedovanja. Skakalni šport je butična zadeva. Resno se tekmovalno skače v enomestnem številu držav na svetu. Za Petra ni slišal še noben mulec v favelah Južne Amerike ali na plažah Azije. So pa vsi slišali za Zlatka Zahovića in Jana Oblaka. Nekateri tudi za Luko Dončića.
Peter se je moral dobesedno ves čas odpovedovati hrani. Paziti na vsak gram teže. Na trenutke je v obraz izgledal, kot da gladovno stavka. Predvsem pa je bil ves čas živčna razvalina. Naj si je to priznal ali ne. Namreč, smučarski skoki so lahko sila enostavni ali pa sila komplicirani. Ko ti gre, ko imaš občutek, ko gre vse avtomatično in instinktivno, si na vrhu. V trenutku, ko si začneš postavljati vprašanja, se ukvarjati z vsakim elementom skoka posebej, ugotavljati, kaj delaš narobe, se jeziti, ker te nikamor ne nese, in zraven pokasirati še kakšen butasti padec na glavo, si na robu živčnega zloma. Posebej še, če si Peter Prevc, ki je tako suvereno nažgal vse pred osmimi leti. Takrat je izgledalo, da lahko ta občutek, ta idealna kombinacija, skratka ta pravljica traja večno. Seveda ne traja, ker je to tako krut šport. Včeraj na vrhu, danes nekje v sredini ali na repu. Poglejte samo, kje so bili letos junaki Stoch, Kubacki, Granerud, Geiger, Lindvik in naš Jelar. Žiga je pred dvema letoma dvignil pokal v poletih, danes je povprečen celo v drugi jakostni skupini tega športa.
Torej, Peter bo z upokojitvijo lahko sedel za mizo in naročil, kar si bo hotel. In v količinah, ki jih bo sam določil. Ne pa trenerji, nutricionisti ali algoritmi. Če za večino nas upokojencev velja, da bomo morali zdaj malo paziti na izdatke, malo gledati cene in količine, se bo pri Petru zgodilo ravno nasprotno. Zdaj si bo lahko privoščil vse. In kar je še bolj pomembno: zdaj bo lahko rekel vse, kar mu bo prišlo na pamet. Nič več neki diplomatski in previdni odgovori, temveč bo lahko Peter odkrito govoril o vsem. Tudi o vsej štali, ki spremlja vrhunski skakalni šport. Goljufanja, prepovedana oprema, pristranski sodniki in izsiljevanje tekem pogodu velikim. Skratka, lahko bo govoril o vsem tem, o čemer je rad v komentarjih govoril Andrej Stare.
Andreja Stareta smo v pokoj poslali mi sami. Dušebrižniki, zafrustriranci, kreteni in nezadovoljneži. Vsi, ki so imeli pet sekund časa, da so v komentarjih izlivali svoje kretenizme, kazali svojo omejenost, in ki jim je največja zmaga na svetu, če kdo lajka njihovo bruhanje po drugih. Andrej Stare je z eno besedo legenda. Takšni legendi se ne bi smel odpovedati nihče. Še najmanj nacionalka, ki itak nima več ničesar pokazati v svojih športnih prenosih. No, v tistih prenosih, ki so ji še ostali. Plavanje, biatlon, smučanje in skoki. Za to nacionalno sramoto bi moral kdo odgovarjati. Vsi za nazaj in kdo tudi od zdajšnjih odgovornih. Vsaj zato, ker so se tako nespoštljivo poslovili od svoje legende. Prisluhnili so najbolj pritlehnemu glasu ulice, ki je gospoda Stareta obsodil popivanja na delovnem mestu. Ja, Andrej je in bo za vse te komentatorske idiote velik gospod. Gospod s stilom in gospod z emocijami. Gospod s spoštovanjem in gospod, ki je imel v glavi več podatkov, kot jih imajo vsi ti zahojenci skupaj.
Ravno zato je treba ne le peti hvale Petru in Andreju, temveč jima postaviti spomenik. Najbolje kar pred vhodom nacionalke …
