Industrijski razvoj je prinesel tudi širši družbeni razvoj, podobno kot drugod so zrasla številna stanovanjska naselja, šole, vrtci; Tam je zgradil kopališče, ki so ga nato v novi državi brez milosti porušili. Na športnem področju je NK Maribor nekaj časa, pet zaporednih sezon, igral v jugoslovanski prvi ligi, odbojkarice so bile prvakinje Jugoslavije. Začelo se je Borštnikovo srečanje, v svet je ime Maribora ponesla Zlata lisica. Mesto je bilo samozavestno in prodorno. Še bi lahko naštevali, pa nam prostor ne dopušča.

Osamosvojitev so Mariborčani pričakali podobno kot vsi drugi Slovenci: z navdušenjem in velikimi pričakovanji. Prišla je streznitev: propad gigantov, visoka brezposelnost, iskanje nove identitete in želja po vrnitvi pomembnosti.

Od osamosvojitve je preteklo že veliko časa, Maribor pa še zmeraj išče svoje nekdanje mesto in slavo. Zanimivo je, da so nekatera manjša mesta, lep primer je Ajdovščina, doživela nesluten razvoj. Naj mi tista mariborska podjetja, ki so uspešna na gospodarskem področju, ne zamerijo. Žal pa jih je premalo, saj se drugače tisoče Mariborčanov ne bi vozilo delat v Avstrijo. Mariboru je mednarodno uveljavitev prinašala tudi Zlata lisica, ki pa je ravno ob svoji šestdesetletnici odšla za zmeraj iz Maribora. Še dobro, da so lahko izgovor klimatske spremembe.

Veliki preboj, pripadnost in samozavest je Mariboru prinesel nogomet. Ni ga Mariborčana, ki ne bi vedel za klub, trikratna uvrstitev v ligo prvakov ga je na športnem področju naredila razpoznavnega v evropskem prostoru. Pokazalo se je tudi, da je za uspeh potreben sposoben in pogumen vodja, čeprav včasih kontroverzen. Mariborski klub ga je imel v Zlatku Zahoviću, po njegovem odhodu pa so uspehi zbledeli.

Zgodba o prodaji NK Maribor je le še ena od zgodb mesta, ki prelahko proda svojo identitetno znamko. Je nadaljevanje življenja mesta, ki po osamosvojitvi ni dobilo prodornega in vizionarskega župana.

Vsako dogajanje in spremembe v klubu sprožijo v mestu veliko pozornost, tudi razburjenje. Sodelovanje, partnerstvo s turškim milijonarjem Acunom Ilicalijem in kasnejša zamenjava trenerja Anteja Šimundže predstavljata najbolj tipičen primer kapitalističnega obnašanja, ki smo ga že dolgo vajeni na vseh področjih. V svetovnem nogometu ni nič novega in prevladuje že vrsto let, saj so tudi lastniki številnih najboljših evropskih klubov milijarderji. Prostora za čustva ni. Lahko pa rečemo, da še danes ni povsem znano, kako je turškemu mogotcu uspelo vstopiti v društvo. Pri tem je uprava NK Maribor odigrala vlogo vazalov, ki čakajo, da ne pride do njihove zamenjave in ohranijo svoja dobro plačana mesta. Seveda bodo številni rekli, da druge možnosti ni bilo in da klub potrebuje denar. To mogoče drži, vendar bi boljša klubska politika lahko prinesla denar ali z uspešnejšo prodajo igralcev ali z uvrstitvijo v evropske pokale, kar pa se ni zgodilo že več let. Uprava z anemičnim predsednikom tega seveda ni bila sposobna.

Obstajata pa še druga zgleda: nemški in hrvaški. Bavarski ponos Bayern je v 75-odstotni lasti članov kluba, kar onemogoča njegov večinski nakup. Ostali manjšinski lastniki so Adidas, Allianz in Audi. Podoben primer je splitski Hajduk, ki je podobno kot NK Maribor ponos mesta in si je nemogoče predstavljati, da bi ga prodali Turkom. Večinski lastnik v višini 65,92 odstotka je mesto Split, 30,12-odstotni lastnik pa so navijači, združeni v društvo Naš Hajduk, ki šteje malo čez 120.000 (!) članov, ki na letni ravni s članarino zberejo dva milijona evrov. Hajduk je organiziran kot športno delničarsko društvo. Je v mariborskem klubu kdo preigral to možnost?

Zamenjava trenerja Anteja Šimundže je prinesla kolateralno škodo slovenski nogometni reprezentanci. Priljubljeni pomočnik selektorja Boštjan Cesar je postal novi trener Maribora. Namesto da bi z reprezentanco ostal še za obe tekmi z Norveško in Kazahstanom, je v četrtek na vrat na nos ponižno odletel v Carigrad na razgovor z novim lastnikom kluba. Nihče iz Nogometne zveze Slovenije ni nasprotoval in se temu uprl; tako so interes kapitala postavili nad reprezentančnega. Da bo ironija še večja: Cesar se v petek ni pojavil na treningu Maribora in bi tako lahko mirno prišel v Maribor po povratku iz Kazahstana v ponedeljek.

Zgodba o prodaji NK Maribor je le še ena od zgodb mesta, ki prelahko proda svojo identitetno znamko. Je nadaljevanje življenja mesta, ki po osamosvojitvi ni dobilo prodornega in vizionarskega župana. Mogoče pa se v mestu le pojavi novi župan Alojzij Juvan. Ob koncu dvajsetih in v tridesetih letih prejšnjega stoletja mu je uspelo zgraditi najlepše kopališče v srednji Evropi, delavsko kolonijo s 147 stanovanji kot zgled dobre socialne gradnje, novo carinarnico, načrtoval je mednarodno letališče. Pripravljeni so bili načrti za pohorsko vzpenjačo, pozabil ni niti na mladino in je v obnovljeni Langerjevi vili ustanovil mladinski dom, zgrajena je bila meščanska šola, začel je graditi stavbo današnje II. gimnazije in še bi lahko naštevali. Vse to mu je uspelo v devetih (!) letih, svoje delo je opravljal nepoklicno in z neprimerljivo vitko mestno upravo.

Zoran Predin je, kot vemo, zapel: Maribor je tak fejst nor, da srcu vse verjame … Mogoče pa v tem tiči razlog za naša današnja mariborska dejanja in odločitve. 

* Zoran Predin: Maribor je nor

Priporočamo