Šestinsedemdeset let po premieri filma Na svoji zemlji, ki je govoril o boju Primorcev zoper italijansko in potem še nemško okupacijo slovenskega ozemlja, je neki Slovenec ponovno uporabil te besede: na svoji zemlji. »Na svoji zemlji imam lahko kar koli, tudi če bom imel raketo za na Mars.« Hm. Govoril je o Hrvaški.
Vas je kdaj sram sodržavljanov? No, takih, ki mislijo, da imajo lahko raketo kjer koli, je na Hrvaškem za malo mestece. Na stotine jih je enostavno prišlo na »dopust« in na celini ali na otokih, na opuščenih njivah ali sredi makije, v gozdovih, tik morja ali sredi ničesar najprej dvignilo taco in zamarkiralo teren, nato pa privleklo betonski kaminček, malo valovite plastike za »obzidanje«, pa prikolico, pa agregatek, bidon za vodo … in hop, lušten vikend! Pa zraven še eden in še eden, favele so rasle, se kot požar širile v dele divje pokrajine. V veseli solidarnosti okupatorjev: treba je bilo vendar še narediti poti do vasi in do morja, tam vliti malo betončka, da gremo lažje v vodo in privežemo čolniček. Naselbino je pametno, če je ob morju in dovolj nobel, tudi zavarovati z žičnimi ograjami in opremiti z znaki »prehod prepovedan«. Naključnega sprehajalca pa nalajati kot zločinca, ki je stopil na njihovo zemljo. Če je pribentil kakšen lastnik zemlje in vztrajal, da je njegova, so bile težave, ampak večinoma so se zbogali in potem si je srečni novi lastnik, Slovenceljček, na nezazidljivo zaplato, »na svojo zemljo!«, privlekel še raketo. Zadnja faza: potrpežljivo čaka na spremembo namembnosti. Potem bo končno lahko uveljavil svoj domači alpski stil.
Kdor je kdaj po črki zakona znotraj urbaniziranih območij skušal prenoviti staro hišo, ve, da so uradna pota tudi na Hrvaškem, tako kot pri nas, križev pot: več let tekanj od urada do urada, le da so tam v uradne postopke na nedoumljiv način legalno vpleteni tudi zasebni »birokrati«. Nadzora nad črnimi gradnjami pa ni, tudi ne nad popolnoma lunatičnimi, večinoma nedokončanimi, opuščenimi »investicijami« domačinov, ki sredi neprehodne makije ali gozda gradijo pravcata moderna (beri betonska, gnusno grda) naselja turističnih hiš, do katerih je mogoče le s terencem in v katerih naj bi gostje očitno gledali drug drugega, ker drugega tam videti ni. Obala daleč spodaj, do katere se prebijaš skozi trnje, pa je tako strma, da je v morje sicer možno skočiti, a ven ne pridete nikoli več.
Pred desetletji je bilo slišati, da enostavno nimajo dovolj inšpektorjev, ki bi nadzirali pozidane njive, se prebijali skozi goščave in obredli vse sprivatizirane plaže, že leta pa je to možno narediti s telefonom: satelitska slika jasno kaže, kako se kužno tkivo širi po ozemlju iz leta v leto, kako črna gradnja cveti, bela pa ne pozna urbanističnih načrtov, in kako so občasne akcije zoper stihijo zgolj predstava za ljudstvo. Prej ali slej se vse legalizira ali pa vsaj ostaja v rabi. Še posebej če je zidano. Improvizirane favele kdaj pa kdaj celo izginejo, na žalost bližnjih kmetov, ki so lepo služili z oskrbovanjem vode za »kampiste«, zidano pa je znak denarja, ki na koncu očitno izsili svoje.
V Sloveniji gre črnograditeljstvo dobro od rok predvsem bogatašem in politikom, na Hrvaškem so to Slovenci vseh družbenih razredov. Tega si seveda nihče od njih ne bi nikoli drznil početi ne v Avstriji, ne v Italiji, ne na Madžarskem, to počno na hrvaški »naši« zemlji. In vsi bi pograbili vile, če bi na svoji njivi zagledali hrvaško družinico, ki bi si pred improvizirano kočico pekla ribice. Kaj šele, če bi bila begunska.
Na prvi pogled se zdi čudno, zakaj Hrvaška desetletja tako tolerantno dopušča to kaotično »bratsko« uničevanje zelenih površin in obale, ki je najpomembnejši vir njenih dohodkov. Odgovor je žal prozaičen, pripovedujejo domačini. HDZ, stranka, ki je z nekaj prekinitvami na oblasti od začetka 90. let, obmorskemu delu Hrvaške, ki je po plenilski privatizaciji in uničenju vseh drugih gospodarskih panog na Jadranu ostal povsem odvisen od turizma, socialni mir zagotavlja tako, da je v javne službe zaposlila ljudi svoje politične barve, ti pa »naturalizirajo« množico nezakonitosti, ki vsaj kratkoročno koristijo vsem. S pomanjkljivim nadzorom nad pozidavanjem, s toleriranjem črnih gradenj, spremembo namembnosti zemljišč in neplačevanjem davka na oddajanje nepremičnin. Višji zemljiški davek so letos uvedli zgolj za tuje lastnike legalnih nepremičnin. Kar je v primeru državljanov EU zelo verjetno protizakonito.
Tako je politika HDZ na Jadranu dobila množico volilcev, letos, tudi s »pomočjo« iztirjenega predsednika države, še večjo kot doslej. A igranje z ognjem populizma in »kupovanja« glasov jo je zdaj privedlo v zelo kočljivo situacijo, ko z njo v posteljo ni hotel več nihče drug kot skrajnodesničarsko, naravnost blodnjavo Domovinsko gibanje, ki je govorilo o prepovedi abortusa, neskončnem podaljšanju porodniškega dopusta, novi medijski zakonodaji – nazadnje pa bo očitno pohopsala predvsem resorje z velikoooo denarja. Ta je pač nad domovino in tudi nad ljubim bogecom.
In to je problem vse evropske sredine in desnice: bežanje od povezovanja s satanizirano levico, ki je v resnici predvsem izgubljena, vodi naravnost v objem skrajne desnice. To »v živo« vsak dan spremljamo v Nemčiji, Franciji, na Nizozemskem in drugod. Skrajna desnica že brusi nože. Odojek, ki ga bo nataknila na raženj, je demokratična pravna država.
