Prvi častni meščan Ljubljane je leta 1809 postal Janez Nepomuk Rosmann, ki se je kot župan lotil tlakovanja mestnega središča, uredil je odtočne kanale, na današnjem Kongresnem trgu je dal podreti kapucinski samostan, preuredil je ljubljanski grad, nakar so v njem naselili kaznilnico. Lahko bi rekli, da so se takrat držali smernic, ki veljajo še danes, da ta častni naziv prejmejo »posamezniki, ki so izjemno zaslužni za ugled, pomen in razvoj mesta ... in so kriterij za podelitev naziva izjemni dosežki življenjskega dela, ki ga odlikujejo vizionarstvo, odličnost, dobrobit, sodelovalnost, skrb za blaginjo in promocijo mesta«.
Pogled na zgodovino kaže, da so bili ti kriteriji sem ter tja manj pomembni in tako je denimo naziv častnega meščana leta 1963 prejel takratni egiptovski predsednik Gamal Abdel Naser, nedvomno pomemben za gibanje neuvrščenih, a najbrž brez posebnega doprinosa k pomenu in razvoju mesta, kar podobno velja tudi za nekdanjega indijskega predsednika Varahagirija Venkato Girija leta 1972. Pa nista bila edina. A za letošnja prejemnika tega častnega odlikovanja res ni mogoče reči, da si ga po merilih, ki so veljala v daljni zgodovini in veljajo danes, ne bi zaslužila. Julijana Žibret je nedvomno pomembno doprinesla k temu, da se je v mestu ohranil spomin na njegovo herojsko vlogo v času druge svetovne vojne, kljub prizadevanjem nekaterih, da bi se zgodovina začela pisati drugače od realnih dejstev, a tudi PST, meščanom ljubi zeleni obroč okoli Ljubljane, je nastajal z njeno pomembno pomočjo.
Nekdanjega podžupana in »mestnega urbanista« Janeza Koželja smo v tem časopisu tudi kritizirali, pogosto upravičeno, a nihče ne more zanikati, da je naredil marsikaj za »blaginjo in promocijo mesta«, da je z obnovo mestnega jedra, zaprtjem središča za promet in prevrednotenjem dela Slovenske ceste v območje skupnega prometnega prostora sledil sodobnim evropskim trendom in s tem pomembno izboljšal kvaliteto mestnega prostora. Ne glede na to, ali nam je všeč ureditev bregov Ljubljanice in ali nasprotujemo njegovi viziji zgoščevanja mesta, je treba priznati, da je Ljubljani pustil neizbrisljiv pečat in zato ni dvoma, da si naziv častnega meščana zasluži morda celo bolj kot kdo od čaščenih iz zgodovine. Da je leta 2014 ustanovil Društvo zelenih nadzornikov, da se je v času svojega službovanja na občini prevažal izključno s kolesom in ob marsikaterem nasprotovanju na magistratu bržkone tudi zato mesto obdržal kolesarjem vsaj malce bolj prijazno, govori v njegov prid.
Prav zato bi bilo politično pametno, predvsem pa obzirno do zaslužnih nagrajencev, da bi s častjo počakali do takrat, ko ne bi bila več svetnika županove liste, in bi jima prihranili (upravičen) očitek politične nehigiene in razvrednotenja častnega naslova, ki sta ga prejela.
