‘A je T. že rodila?« vprašam, medtem ko z omo in njenim vozičkom sediva pred hišo in zreva po dolini, kar je njen redni dopoldanski ritual, odkar ne more več vstati na noge. Dolina je njena televizija, radio in internet hkrati, namesto časopisa pa telefonski pogovori s sestrami, ki so razseljene po svetu, in s prijateljicami, ki živijo na daljnih in bližnjih hribih. Njeni obveščevalni kanali zmeraj perfektno delujejo; z vsem je na tekočem prej in bolje kot vsi ostali. »Je. Pubeca. Veš, kako je F. vesel, ker so dobili še enega vnukeca k hiši.« Nasmejem se. Same dobre novice. »Sicer pa je tako vseeno, kaj dobiš, glavno, da je otrok zdrav,« doda oma in zavzdihne: »Toliko bolezni vsepovsod, toliko gorja. Človek mora imeti kar pogum, da se odloči za otroka, pa bogat tudi že mora biti, kakor kaže!«

Moja oma se počasi, a vztrajno približuje devetdesetemu, a njene misli so gibke in jasne. Je ena redkih oseb, s katero se lahko ženska, ki se vztrajno in še kar hitro približuje štiridesetemu, mirno in stvarno pogovarja o otrocih, četudi jih sama nima, in pri tem ne tvega vsakokratnega modrovanja o tem, kako je »pogosto kriva slabokrvnost, ki jo je vendar možno preprosto pozdraviti …«. »Največja sreča je, da vsak naredi tako, kot hoče. Življenje nič ne vpraša, samo zahteva, pa bi bilo dobro, če bi vsaj sami od sebe manj zahtevali, no, še manj pa bi morali zahtevati od drugih.«

Ne vem, kje jih pobira, ampak včasih me prime, da bi med pogovori z omo od začetka do konca držala prižgan snemalnik. Saj ne vem, kje bi to potem predvajala, ampak pogosto me prime grozovita nuja, da bi te najine drobne, a pomenljive pomenke obelodanila svetu in …

In – kaj?

In – nič. Nič drugega kot to. Obelodanila in zabeležila, da tukaj, v teh odročnih položnih dolinah, v teh meglah, med temi traktorji in težkimi grudami zemlje, da tukaj bogu za hrbtom živijo in dihajo ženske, ki so resda končale zgolj štiri razrede osnovne šole, a premorejo širokega duha in toplo srce ter um, ki zmore veliko drugega kot zgolj cinično preračunljivost.

Kajti kar zvrti se mi pred očmi, ko moram pomisliti, vsakič znova, vsakič spet, ko se v mojem imenu in imenu mnogih kmetic in kmetov in podeželank in podeželanov oglaša kakšen zagrenjen um brez srca, da bi na podlagi tega, kar takšen um razglaša po raznoraznih institucijah predstavniške demokracije, kdo sodil mene in mojo omo. Kar črno mi postane, prisežem, črno pred očmi.

Ne, moja oma in jaz, kmetici in podeželanki, s temi gospodi tamkaj nimava nobene zveze. Za danes bi mi bilo dovolj, da je to jasno na veke vekov. Slovensko podeželje je marsikaj, ampak niso zgolj ti gospodje, to je resnično treba povedati. Ko sem šla namreč pogledat, koga ali kaj v slovenskem državnem svetu predstavlja gospod Branko Tomažič, prvopodpisani pod predlog odložilnega veta na spremembe družinskega zakonika, ki po odločbi ustavnega sodišča odpravljajo diskriminacijo istospolnih parov ter izenačujejo pravico do poroke in do možnosti kandidiranja za posvojitev otroka, sem morala prebrati, da je gospod Tomažič tam kot predstavnik Kmetijsko-gozdarske zbornice. Opa! To pa sva tudi moja oma in jaz. Kmetici! Nosilki kmetijskih gospodarstev. Zbornici plačujeva redne letne prispevke. In zato se ob tem odložilnem vetu, ki ga bo državni zbor na srečo z lahkoto preglasoval, čutiva dolžni dodati, da dotični gospod nemara predstavlja zbornico, nikakor pa ne predstavlja naju. »Nima blagoslova!« pravi oma.

Nočeva – in to želiva podčrtati enkrat za vselej –, da se v naši družbi ustvari podoba mrzkega in ciničnega podeželja, ki nima posluha za drugačno in raznoliko. Ni res! Slovensko podeželje je polno drugačnosti in raznolikosti, polno je gejev, lezbijk in družin, ki so postavljene na glavo. Polno je žensk, ki nimajo otrok, pa same oskrbujejo hektarje in hektarje njiv, pašnikov in hlevov z živino, polno je moških, ki namesto za svoje žene in otroke skrbijo za svoje ostarele matere, ob večerih pa na skrivaj obiskujejo gostilno, v katero prihaja najboljši prijatelj, samski. Polno je vdovcev, ki svoje otroke vzgajajo z brati ali bratranci. Vnukov, ki odraščajo ob babicah in njihovih neporočenih sestrah, ločenk in ločencev, ki ob vaških žegnanjih rajajo s svojimi pastorkami, posvojenci in novimi ženami bivših možev. Skratka: po slovenskem podeželju, na slovenskih kmetijah kar mrgoli družin, razširjenih, razdrobljenih, razpadlih in ponovno združenih, prekrižanih, premešanih, srečnih in posrečenih, ki si želijo le živeti in preživeti, biti kolikor toliko zdravi, skrbeti drug za drugega in po možnosti oditi zadovoljni spat.

Ko nekdo reče, da raziskave kažejo, da otrok ne odraste dobro, če ne odraste ob eni ženski, ki ji pravi mama, in enem moškem, ki mu pravi ata, pozablja na vse tiste slovenske kmečke otroke, ki vsak dan znova odraščajo v družinah, ki niti približno niso tovrstna »zmagovalna« kombinacija, pač pa kombinacija vsega možnega. A za to, da bi vedel, kaj vse je možno, moraš v demokraciji odpreti oči in spregovoriti z ljudmi, ki naj bi jih predstavljal. Moja oma in jaz sva vedno na voljo za pogovor.