Slovenci si radi jemljemo zasluge za lepote, s katerimi nas je obdarila geografija. Naravne danosti prostora, na katerem živimo, neločljivo povezujemo z narodnim ponosom in domoljubjem, kakor da bi lepota krajine zrasla iz naših unikatnih človeških vrlin in kreposti. Zelo razločno se spomnim, da me je to krajinsko trkanje po prsih begalo že v otroštvu. Bila sem v prvem ali drugem razredu osnovne šole, ko so me starši odpeljali na izvir reke Soče, in nikoli ne bom pozabila krivice, ki sem jo občutila ob pogledu na tisti svet. Niti približno se mi ni zdelo fer, da lahko nekdo, ki je prav tako kot jaz doma iz Slovenije, živi v tako pravljičnem prostoru, polnem čudežnih belih skal in turkiznih tolmunov, medtem ko moram jaz čemeti v nekih navadnih Slovenskih goricah, kjer na vseh tistih ilovnatih bregovih ne moreš najti niti enega vilinskega slapa ali vsaj kakšnega zanimivega kamna. S čim sem si to zaslužila?

Najbrž je bilo takrat, ko sem sprejela odločitev, da moj dom v resnici ni dolina potoka Globovnice, ampak dolina reke Soče. Gregorčičeva pesem Soči je bila edina poezija poleg Zdravljice in Župančičeve Ciciban in čebela, ki sem jo znala zrecitirati na pamet pred svojim osmim rojstnim dnevom, in sploh edina, ki sem jo več kot dvakrat recitirala na kakšni šolski proslavi.

(Ravno so se začela devetdeseta in pesem Soči je bila za takratni slovenski izobraževalni sistem idealna.)

Spomnim se tudi svojega prvega obiska muzeja soške fronte v Kobaridu. Stara sem bila devet let in v muzej smo šli s šolsko ekskurzijo. Mislim, da se mi nikoli prej in nikoli pozneje ni zgodilo, da bi v kakšnem muzeju na glas jokala.

Še vedno se živo spomnim prizora, ki me je spravil v solze. V muzejski sobi je bila v reprodukcijo strelskega jarka umeščena lutka mladega vojaka, ki sedi na tleh in piše pismo. V muzejski sobi so bili tudi zvočniki, iz katerih je prihajal mlad moški glas, ki je bral vojakovo pismo. Spomnim se, da smo lahko obiskovalci muzeja s pritiskom na gumbek določili, v katerem jeziku želimo slišati pismo. Na voljo je bilo 17 jezikov, mi smo izbrali slovenskega. In potem jokali, ko je glas govoril, kako hudo je na fronti, kako pokajo puške, kako je nekoč vse vojakove prijatelje pobil nekakšen neznani plin (v tistem muzeju sem prvič slišala, da obstaja nekaj takšnega kot kemično orožje) in kako nimajo ničesar jesti.

Še isto poletje sem od mame zahtevala, naj me prek šolskega planinskega krožka vpiše na enotedenski planinski tabor nad Soško dolino. Sedem dni planin, sedem dni rovov, strelskih jarkov, vklesanih v živo skalo, in sedem dni strelskih krogel, čelad ali ostankov granat, raztresenih kar tako med skalami in kamni. Neki gorski vodnik nam je – desetletnim otrokom – pripovedoval, kako je pred mesecem dni našel celotno okostje italijanskega vojaka, ki je v »rokah« še držal nabito pištolo. Okostje je v nahrbtniku odnesel v dolino, kjer so ga pokopali v italijanski kostnici.

Soška fronta, Soča in njena dolina so me obsedle. Za današnjo kolumno sem šla v klet domačega šolskega bloka, kjer sem odraščala in kjer še vedno živi moja mama, pogledat, ali so v škatlah z mojimi otroškimi stvarmi o tem še kakšne sledi. Našla sem debelo mapo, odzunaj polepljeno s fotografijami turkizne reke, odznotraj pa nabasano s papirji, kakor da bi jih tja zlagal star arhivar, ne pa desetletna punčka. Med drugim sem našla nekaj pisem s soške fronte, ki sem jih na roke prepisala iz mariborskega časopisa Slovenski gospodar. Domnevam, da sem časopis staknila kje med šolskim gradivom.

Jakob Felicijan z Vurberka pri Ptuju je v svojem pismu z dne 22. julija (letnice si nisem označila) napisal: »Visoko vrh planin stojim. A v strahu vedno tu živim, ker krogle križem žvižgajo. In mlade fante ubijajo!« Pod poetičnim uvodom sledi stvarnejši pozdrav: »Pošiljam nebroj pozdravov in malo poročam, kako živimo tukaj v hribih. (…) Najbolj prijetno se mi je pa godilo na moj rojstni dan dne 14. julija. Zjutraj sem šel v dolino po obed za častnike. Nazaj grede me je celo pot namakalo, da sem bil moker kot vrana. Ko sem prišel nazaj k stotniji, smo imeli obed, med tem se je pa vsula toča, da sem imel naenkrat polno šalo juhe in mesa in toče. Bilo je vse skupaj pomešano in moral sem celi obed pustiti. Toče sem imel okoli šotora kakor snega. Z veliko težavo sem si potem iz toče skuhal čaj. To je bil lep rojstni dan!«

Medtem ko pišem to besedilo, ne vem, koliko toče je našim krajem prineslo zadnje neurje in koliko rek je švignilo iz svojih strug. Vem pa, česar kot otrok še nisem razumela: da si za lepoto narave, vode, zemlje, zraka, krajine, v kateri se je rodil, človek težko pripiše zasluge. Morajo pa narod, država, državljan, državljanka zastaviti vse, kar imajo, da ta lepota ostane takšna, kot jim je bila dana: zdrava.

Anhovo, nesrečni kraj ob čudežni reki Soči, bo od letošnjega prvega šolskega dne naprej zbiralo podpise za zakonsko uveljavitev svoje pradavne pravice. Da zadiha. Tu smo doma? Ja, iz Anhovega. Za začetek bo zadostovalo 5000 podpisov.