Vzpenjaš se v hrib po ulicah, ki so bile tlakovane za tovorne živali. Ne greš po stezah in brezpotjih, ampak po ulicah starega mesta. Zelo starega. Ulice četrti Sultanahmet v Carigradu so nastale kmalu po Kristusovi smrti, ko se je mesto imenovalo še Novi Rim. Cesar Konstantin je imel ideje o širitvi krščanstva, ulice pa je gradil zelo ozke. Kucuk Ajasofia se lomi skozi vratolomne ovinke med hišami, ki se nagibajo na cesto. Prostora je za dva osla, vendar Turki nekako stisnejo med pločnike svoje široke avtomobile, in ko v nasprotni smeri pogumno pripelje rumeni taksi, se na neki način zmanjšajo in zvijejo tako, da je nekako prostora za dva, vmes pa se pririne še tretji na motorju. Vljudno potrobijo, ko se jim zdi, da voziš prepočasi. Zakoni fizike so fleksibilni. Svojevrstna motorizirana Kalvarija pripelje do vrha, kjer se prostor razpre v spopad civilizacij. Z druge strani iz Galate sem elegantno pripelje skoraj neslišni tramvaj.
Pozdravita te dva obeliska. Od prvega je ostala samo kamnita konstrukcija, ker so pozlačene bronaste plošče odnesli vitezi četrte križarske vojne, ko so izropali krščansko mesto, da so Benečanom plačali pot do Kristusovega groba v Sveti deželi. Benečani so odnesli vse, kar se je svetilo, tudi štiri bronaste konje, ki so sedaj na baziliki svetega Marka. Naslednji obelisk so pripeljali iz faraonskega Egipta in je bil pretežak, da bi ga vlekli v Benetke. Desno od njega je Modra mošeja sultana Ahmeta. Nastala je iz ošabnosti, ker je nekoliko naprej Hagija Sofija cesarja Justinijana. Do izgradnje svetega Petra v Rimu je bila tisoč let cerkev z največjo kupolo na svetu. Vendar stoji ob hipodromu, kjer so v času rimskega cesarstva tekmovali s konji. Zato je kvadriga danes v Benetkah. Stala je nad vrati stadiona, kjer se tekmuje še danes.
Tekma je vznemirljiva, čeprav ne poteka s konji. Tekmujejo Alahovi verniki iz Modre mošeje in kristjani, ki jim gre zadnje stoletje še posebej slabo s Hagijo Sofijo. Bila je že največja krščanska cerkev na svetu, središče pravoslavja, nekaj let katoliška katedrala križarjev, ponovno pravoslavna, dokler ni sultan Mehmet II. leta 1453 s topovi razbil Konstantinovo obzidje in v njej molil k Alahu. S tem je postala mošeja. Modra mošeja je nastala kot njena arhitektonska tekmica, vendar so morali pri kupoli malo goljufati. Hagija Sofija je ostala mošeja, dokler ni leta 1935 takratni revolucionarni predsednik Turčije Kemal Mustafa Atatürk prekinil sveto vojno za njene zidove in jo razglasil za muzej. Kemal Mustafa je hotel iz ostankov otomanskega imperija narediti evropsko državo. Evropo je razumel kot lep muzej in je tudi iz Hagije Sofije naredil lep muzej. To je bil prvi korak k članstvu v Evropski uniji. Zadnjega je naredil sedanji predsednik Recep Tayyip Erdogan, ki je leta 2019 svoje politične probleme ublažil z molitvijo v muzeju, ki ga je leta 2020 ponovno razglasil za mošejo. Modra mošeja, Hagija Sofija, hipodrom in muzej v starem dvoru Sultanov je Carigrad z razglednic. Ustavljen v času velikih vojskovodij, še večjih arhitektov, sultanov, cesarjev, haremov, turške kave in cigaret. Turki vsakemu orientalistu z veseljem skupaj s skodelico turške kave prodajo njegove sanje o spopadu civilizacij.
In potem gredo na kavo v Starbucks. V mestu so bolj vidne ameriške kavarne kot vrtovi s turško kavo, kajenje je strogo prepovedano, arhitekti pa gradijo neskončno panoramo betonskih blokov 15-milijonskega mesta, ki se širi v Azijo. Ideja, da je laični Carigrad moral prepustiti mesto verskim gorečnežem iz četrti Fatih, je močno prenapeta. Misel, da se bitka med konservativci in naprednjaki bije čez rute na ženskih glavah, pa je otroško naivna. Ne gre za modo. Nekaj korakov nad Hagijo Sofijo je tramvajska postaja Sultanahmet. Pet postaj naprej čez novi most Galata pa je tik ob postaji Tophane ob morju Muzej moderne umetnosti. Ambiciozna betonska in steklena zgradba te pozdravi s fotografijami iz Anatolije iz petdesetih let Yildiza Morana, ki je gledal Davida Saymoura in Georgea Rodgerja. Ob njem režiser Nuri Bilge Ceylan z gigantografijami, ki jih je posnel od Gruzije do Malezije in vedno znova kaže človeka samega v bitki z njegovim okoljem. In da ne bi bilo pomote, kje smo, razstava lebdečih otokov enaindvajsetega stoletja, ki eno za drugo kaže 280 del 110 sodobnih turških slikarjev od Kuzguna Akarja do Fahrelnisse Zeid. Z enim dolgim pogledom greš potem v muzeju skozi pregled sodobne likovne umetnosti od začetka do konca. Turki imajo avantgardo, pop art in socrealizem in vse, kar je vmes. In to je šele začetek. Štiri nadstropja barv in peto nadstropje, kjer je terasa na strehi, čez katero se zliva tanka plast vode, da se zgradba hladi. Nekaj korakov naprej je Muzej slikarstva in kiparstva, kjer kažejo, kako je turška umetnost imela svoje devetnajsto stoletje z realizmom Osmana Beya, v šestdesetih letih dvajsetega pa satirično politično umetnost Özdemirja Altana, Cihata Buraka in Burhana Uygura.
Turkom ne manjka smisla za humor. Pod muzejema je promenada. Tam je vedno gneča. Pri ženskah prevladujejo razkriti popki, rute na glavah so bolj redke kot v Parizu. Moški so v kratkih hlačah in imajo na glavi slamnik. Poleti je Carigrad članica Evropske unije. Vsi govorijo o ekonomiji.
