Eden redkih privilegijev življenja v svobodnem poklicu v tem času, ki preprosto ne mara takšnih, je, da človek lahko piše o sebi. Novinarstvo je namreč kruto: eno prvih pravil, ki se ga morate naučiti v tem poklicu, je, da časopis nikoli ne sme pisati o sebi in da s teksti ne prodajamo avtorjev in njihovega morebitnega šarma, ampak mora biti vse jasno in natančno. Kakor koli že, sreča pisca pa tudi vsakega idiota je, da piše o samem sebi: kot to lepo pove Dostojevski – »o čem pa bi človek mogel kaj boljšega in bolj smiselnega reči kot o samem sebi?« In to menda prav v Idiotu. Zapleteno je to: umetnost ne more brez neke vrste egomanije, egotrip pa je naravnost poguben zanjo. Ena od skrivnosti je, da se obkrožite z boljšimi od sebe. Če je to mogoče. Zato je največja sreča, da je Vlado Kreslin tik pred začetkom koncerta Sin pustinje v Cankarjevem domu prišel na dan z Arsenovim citatom: »Odločil sem se, da se bom do konca življenja družil samo s talentiranimi ljudmi.« Uh, hvala Vladek. Ne bojte se, ne bom vas več moril z opisi virtuoznosti glasbenikov, ki so prejšnji torek zvečer nastopili v Cankarjevem domu, ker tistim, ki so slišali, in tistim, ki vedo, ni treba govoriti, kdo so Toni Kitanovski, Damir Imamović in Ivan Mihajlović. Hvala, torej, Bogdanu Benigarju in njegovi ekipi, ki je enega od albumov »spoken word« poezije, posnetega v dnevni sobi v času pandemije, postavil na veliki oder in ga vpeljal v koncertno življenje. Lepo je, a tudi prija, če si v družbi Marca Ribota, bratov Teofilović ali Bratka Bibiča, da ne govorimo o Mary Halvorson, a to ni najpomembnejše.
»Najpomembnejše je, da si ljudem pustil nasmeh na obrazu,« spet citiram Vladeka, medtem ko za šankom v Klubu CD poskušamo preko vrste dobiti pijačo. Spodobi se, menda smo si to zaslužili. Najboljšo recenzijo koncerta pa je na družbenih omrežjih napisal klaviaturist Malih bogov profesor Mileta Grujić: »Nekaj časa se poskušam vrniti v otroštvo in mladost, tako da kupujem plošče, ki sem jih nekoč imel, oblačila, ki sem jih nosil kot najstnik, načrtujem nakup kitare Rickenbacker, si domišljam, da imamo spet stanovanje v Rovinju … A v resnici bi bilo treba samo poslušati verze Ahmeda Burića. Hvala ti za čudovit večer.« Huh. Hvala.
Kaj napisati po tem? Nič. Najboljše je pisati o ljudeh. Kajti ne glede na izkušnje, ki jih človek ima, sem prepričan, da se ne zgodi pogosto, da se človek znajde na nastopu, na katerem se počuti, da ga iz vsakega dela dvorane gledajo oči, ki jih ima rad. Ali ki ga imajo rade: vsa tista leta v devetdesetih, Emir, Vera, Almir, Tatjana A., vsa tista leta pred tem tudi ljudje, kot sta Maja in Nihad, ki te spominjajo na pretekla življenja. In »novo« življenje, Domen, Tomaž, in neka večna zavezništva Ervin, Mirjam, Irena, pa Maxi, Dževo in nore zgodbe iz slačilnice na Kodeljevem. Pa Andrej kot Dorian Gray. Pa Franci in Jožko in njun filmarski smisel za humor, za katerega moraš prav kot v Sarajevu vedno preverjati, kje je dvojno dno, ker sta se po Berlinu, Cannesu in drugje izmojstrila k' sto mater. Pa zares hvaležna in prijetna pripomba v enem stavku Alda K. in Igorjeve fotografije, za katere, ko jih vidiš, da so objavljene, pomisliš, da so risbe. Ali načrti. Pa Žiga, basist, na meji genialnosti, pa njegov soimenjak fotograf in slike iz hotela, za katere smo vedeli, da bodo najbolj žive. Pa David in njegova energija. Pa Zagrebčani, polonistka in zdaj že hit pisateljica Đurđica Čilić (dovolite tudi malo lokalnega nacionalizma, ki je na mestu, saj vendarle prihaja iz Bosne) in njen Srđan, pa profesor Tomislav Brlek, pa legendarni urednik Rizvanović, pa dragi Siniša Pavić, kolumnist Novega lista, enega redkih časopisov na Hrvaškem, ki so ostali. P. in neke čudovite oči, za katere sem se vprašal, od kod jih poznam, potem pa sem se spomnil neke davne in čudovite pijane noči v Daktariju in pesmi in zgodb o lutkah.
