Še več. Kapitalizem, ki namesto skupnosti poveličuje posameznika, namesto tovariškega sodelovanja pa genialno komolčarstvo, nas je prepričal, da lahko vrednost stvari in bitij določamo sami. Če se nam zdi, da kaj nima vrednosti, lahko to tudi zbrcamo, popljuvamo in pošljemo na drugi svet. Recimo na Mars z zlato raketo na sončni pogon ali pa v koncentracijski lager v Albanijo – z navadnim trajektom na nafto.

Vse, kar kupujemo, prodajamo, uživamo, nosimo, podarjamo, prejemamo, posojamo, krademo, je »vredno« točno toliko, kolikor je rezultat fantazijskih mešetarjenj z »razmerami na trgu« – svobodnega lomljenja rok med ponudbo, povpraševanjem, izkoriščanjem in prisvajanjem. Da se o carinah, ki jih je mogoče vpeljati z enim samim podpisom s penkalom, sploh ne pogovarjamo.