Misel na zadnje obdobje življenja je pogosto povezana s številnimi stiskami. Slaba informiranost in skromno znanje o zadnjem obdobju življenja sta pomembna dejavnika, ki porajata (nepotrebne) stiske. Poglejmo si, kakšne oblike oskrbe bomo imeli na razpolago zase in za naše bližnje, ko bomo vstopili v zadnje obdobje življenja.
Najpomembnejša značilnost zadnjega obdobja življenja je usihanje, ki ga ne moremo zaustaviti niti upočasniti z medicinskimi ukrepi. Ne moremo. Kot ne moremo živeti na Marsu. Usihanje je uporabna informacija, ki nam bo omogočila sprejemanje smiselnih odločitev glede oskrbe v zadnjem obdobju življenja.
Oskrba, namenjena vzdrževanju življenja, nam bo v zadnjem obdobju življenja morda nekoliko podaljšala življenje, a bo prinesla predvsem veliko trpljenja. Medicinski ukrepi za vzdrževanje življenja so agresivni, pogosto so povezani s hospitalizacijo. Naše usihajoče telo in usihajoči možgani se ne bodo zmogli prilagoditi agresivni oskrbi. Možgani se bodo zmedli, začeli bodo nepravilno delovati, razvil se bo delirij. Delirij je povezan s trpljenjem. Delirij je neprijetna izkušnja – mnogi, ki so izkusili hudo bolečino in delirij, povedo, da je delirij mnogo neprijetnejša izkušnja od hude bolečine. Zaradi delirija bomo lahko padli s postelje in si zlomili kolk. Privezali nas bodo na posteljo, trpljenje se bo še povečalo, povečala se bo tudi možnost pljučnice in preležanin. Zaradi delirija bomo lahko umrli. Če bodo ukrepi za vzdrževanje življenja uspešni, bo naša funkcionalnost po zdravstvenem zapletu bistveno slabša, kot je bila pred zapletom.
Oskrba, namenjena zagotavljanju udobja, nam bo v zadnjem obdobju življenja zagotovila kar se da udobno življenje, ki bo morda nekoliko krajše. Oskrbeli nas bodo doma ali v domu starejših, v poznanih prostorih, med poznanimi ljudmi, ki jim zaupamo. Verjetnost, da bomo v zadnjem obdobju življenja doživeli delirij, bo manjša. Bližnji nam bodo ob pomoči zdravstvenega osebja lajšali morebitne težave (na primer bolečino in oteženo dihanje), vlažili nam bodo usta, poskrbeli bodo za nego, družbo, grižljaje hrane, ki nam je všeč. Tudi v zadnjem obdobju življenja bomo lahko živeli kot ljudje, brez pomoči medicinskih aparatur, udobno, ohranili bomo dostojanstvo.
Glede na trenutne družbene in medijske pritiske bomo stiske zadnjega obdobja življenja tudi pri nas kmalu lahko reševali z zdravnikovo pomočjo pri umiranju – z evtanazijo, s samomorom z zdravnikovo pomočjo ali s samomorom s pomočjo. Evtanazija je postopek vbrizganja smrtonosne snovi pacientu s strani zdravnika z namenom končati pacientovo življenje na njegovo (pacientovo) željo. Pri samomoru z zdravnikovo pomočjo pacient izvede samomor z zaužitjem smrtonosne snovi, ki mu jo predpiše in priskrbi zdravnik na njegovo željo. Pri samomoru s pomočjo je zdravnik le predpisovalec smrtonosne snovi, samomor pa pacient izvede ob pomoči osebja organizacije za pomoč pri samomoru. Posameznikova pravica, da odloča o svojem življenju in tudi o svoji smrti, je glavni argument zagovornikov zdravnikove pomoči pri umiranju. Sprejemljivost/nesprejemljivost zdravnikove pomoči pri umiranju je torej povezana z vrednotami. Zdravnika bomo zato lahko prosili, da nas usmrti. Zdravnik bo lahko v skladu s svojimi vrednotami naši prošnji ustregel ali pa ne. Vsi imamo pravico svobodnega odločanja, pacienti in zdravstveno osebje.
Zdravnikova pomoč pri umiranju pri nas (še) ni mogoča. Prostovoljno prenehanje hranjenja in uživanja tekočin je zato morda ustrezna alternativa za ljudi, ki bi želeli končati svoje življenje zaradi nesprejemljive kakovosti življenja. Prostovoljno prenehanje hranjenja in uživanja tekočin ni evtanazija, sodi k prekinitvi ukrepov za vzdrževanje življenja. Umiranje zaradi prostovoljnega prenehanja hranjenja in uživanja tekočin ni povezano s trpljenjem, ki ga ne bi zmogli lajšati, smrt običajno nastopi v dobrem tednu.
Zadnje obdobje življenja ni sinonim za starost, povezano je z napredovalo kronično boleznijo: z napredovalim rakom, z napredovalo odpovedjo organa (na primer slabim delovanjem srca) ter z napredovalo krhkostjo in napredovalo demenco, ki sta značilni za starost. Statistično traja od nekaj mesecev (napredovali rak) do dveh let (napredovala krhkost/demenca). Osebe v zadnjem obdobju življenja potrebujejo pomoč pri osnovnih dnevnih aktivnostih (hoji, oblačenju, umivanju, hranjenju ali odvajanju). Značilnost zadnjega obdobja življenja je usihanje vseh organskih sistemov: gibal, dihal, obtočil, možganov, prebavil ... Osebe v zadnjem obdobju življenja (predvsem starostniki) pogosto niso sposobne odločanja zase, saj jim usihajo možgani. Njihovi otroci se skupaj z zdravstvenimi delavci zato odločamo zanje, v skladu z vrednotami staršev in družine.
Si želimo, da bodo upoštevali naše želje glede oskrbe v zadnjem obdobju življenja, četudi takrat ne bomo sposobni odločanja zase? Načrtujmo vnaprej. Izberimo oskrbo, ki jo želimo v zadnjem obdobju življenja, že danes, ko se zmoremo odločati zase. Izdelajmo vnaprejšnji načrt oskrbe.
Strahovi in stiske glede zadnjega obdobja življenja so odveč. Vsak si lahko izbere oskrbo v skladu s svojimi vrednotami in prepričanji – najboljšo oskrbo za zadnje obdobje življenja. Zase sem izbral oskrbo, ki bo zagotavljala udobje in dostojanstvo. Negotovosti ne maram, zato sem načrtoval vnaprej. Kakšno oskrbo za zadnje obdobje življenja ste si izbrali vi?
