S prijateljico ste se po dolgem času srečali v kavarni. Naročili ste kapučino, prijateljica črni čaj. Natakar vama čez nekaj minut postreže s črnim čajem. Na vašo pripombo, da ste naročili kavo, vam prijazno pojasni: »Joj, naš črni čaj je odličen, pokusite ga, prepričan sem, da boste z njim zadovoljni mnogo bolj, kot bi bili s kavo.« Toda to dopoldne si želite kapučino, zato ne popuščate. Druženje s prijateljico ob kavi vam je polepšalo dan.
Se sprašujete, kakšno zvezo imata uvodoma opisani dogodek iz kavarne in zadnje obdobje življenja? Na prvi pogled prav nobene. V resnici pa je bistvo problema dogodka iz kavarne enako bistvu osrednjega problema zadnjega obdobja življenja.
Mnogi smo se že srečali ali se srečujemo z usihanjem svojih staršev. Vemo, da starejše osebe, ki usihajo, potrebujejo vse več pomoči: namesto njih gremo v trgovino, ker ne zmorejo več pospraviti stanovanja, jim stanovanje pospravljamo mi, da bi jim zagotovili redno jemanje zdravil, jim zdravila za teden dni vnaprej razporedimo po predalčkih škatlice za zdravila … Z nadaljnjim usihanjem starejše osebe potrebujejo pomoč tudi pri najosnovnejših opravilih: hoji, oblačenju, umivanju, hranjenju in odvajanju. Potreba po pomoč pri najosnovnejših opravilih je znak, da je starejša oseba vstopila v zadnje obdobje življenja.
Soočanje z usihanjem staršev ni preprosto. Gre za obdobje, ki je prežeto s paleto čustev, pogosto negativnih. Spremljanje usihajoče mame ali očeta je tudi fizično in psihično naporno. Poleg tega se usihajoči starši pogosto niso več sposobni odločati zase zaradi oslabelosti in spremljajočega upada miselnih sposobnosti. Ob usihajočih starših se nenadoma zavemo, da nismo več le njihove hčerke in sinovi, da smo postali tudi njihova čustvena opora, negovalci in odločevalci zanje. Izkušnje in tudi izsledki raziskav kažejo, da je vloga soodločevalca o oskrbi usihajočih staršev za hčerke in sinove najtrši oreh, s katerim se spoprijemajo.
Vrsto oskrbe naših usihajočih staršev določajo vrednote vseh vpletenih v oskrbo – vrednote usihajočega starša (če je sposoben odločanja zase), njegovih bližnjih in zdravstvenih delavcev. Ne, oskrba v zadnjem obdobju življenja ni posledica strokovne medicinske odločitve. Stroka namreč ne ponuja odgovorov, ali bo medicinski ukrep v zadnjem obdobju življenja prinesel želeni rezultat ali ne, postreže nam le z verjetnostjo uspešnosti posameznih zdravstvenih ukrepov, ne ponuja nam gotovosti. Ali se bomo za posamezen zdravstveni ukrep odločili ali ne, je odvisno le od naših vrednot: bomo sprejeli tveganja posameznih zdravstvenih ukrepov? Katerim stvarem bomo dali prednost pri oskrbi staršev?
Katere smiselne aktivnosti bomo ponujali svojim usihajočim staršem v zadnjem obdobju življenja? Bomo mami z demenco, da bi ji upočasnili usihanje spomina, ponujali reševanje križank, pa čeprav jo bomo z reševanjem križank znova in znova soočali s spoznanjem, da ne zmore več tega, kar je včasih zmogla? Ali si bomo raje vzeli čas in se z njo pogovarjali o stvareh, ki jih še ni pozabila, na primer o njeni mladosti, da je ne bomo po nepotrebnem spravljali v stisko? Bomo od osebja doma starejših zahtevali, da našega očeta, ki je obležal, trikrat na teden z dvigalom prenesejo na počivalnik, v katerem bo prav tako ležal? Ali bomo očetu raje omogočili počitek v postelji, brez nepotrebnih bolečin, ki pogosto spremljajo prenos z dvigalom? Bomo od usihajočih staršev zahtevali, da živijo življenje, kot ga živimo mi? Se bodo usihajoči starši, ki niso več sposobni prilagajanja, prilagajali nam ali se bomo raje prilagajali mi, hčere in sinovi, ki se zmoremo prilagajati?
Kako se bomo odločali glede prehranjevanja staršev, ko bo to zaradi usihanja postalo pičlo? Jim bomo ponujali hrano, ki jo imajo radi, po žličkah, kolikor bo šlo, da bodo lahko ob hrani uživali? (Ste morda imeli priložnost opazovati oslabelo starejšo osebo, ki se skoraj ne odziva več na dražljaje iz okolice, kako jasno pokaže zadovoljstvo, ko okuša nekaj sladkega?) Ali bomo staršem, da bi zaužili količino hrane, kakršno smo sposobni zaužiti sami, hrano v prebavila vnašali preko cevke in jih s tem oropali udobja okusa?
Bomo usihajočim staršem, ki komaj še zmorejo dvigniti žlico do ust, ob pljučnici ponudili bolnišnično oskrbo, povezano z naporno pripravo in prevozom v bolnišnico, z večurno obravnavo na urgenci, z napornimi in bolečimi diagnostičnimi in terapevtskimi ukrepi ter z neznanim okoljem in osebjem, zaradi česar bodo lahko postali delirantni in bodo zato privezani na posteljo (da ne bi padli in se poškodovali)? Ali jih bomo ob pljučnici raje oskrbeli doma oziroma v domu starejših, kjer jim bo udobneje, a bo njihovo življenje morda nekoliko krajše zaradi manjše razpoložljivosti diagnostičnih in terapevtskih ukrepov?
Želimo biti podobni natakarju iz uvodne zgodbe in pri oskrbi usihajočih staršev v ospredje postavljati svoje vrednote – ali pa bomo raje spoštovali vrednote svojih staršev?
Številna vprašanja, ki se nam porajajo ob oskrbi usihajočih staršev, nas vodijo k osrednjemu vprašanju, ki nam ga zastavlja zadnje obdobje življenja: bomo pri oskrbi usihajočih staršev dali prednost staršem ali njihovemu življenju?
