Pa je spet mimo. Proslava ob dnevu državnosti. Ta vsakoletni ritual na Kongresnem trgu v Ljubljani si zasluži eno resno vprašanje: zakaj se po dvaintridesetih letih vedemo, kot da smo včeraj izbojevali svojo državo? Oziroma kdo je tisti, ki se mu še vedno zdi fino, da vsako leto gledamo špalir pomembnih po rdeči preprogi, postrojeno gardo, slišimo topovske salve z gradu, poslušamo govor, nekaj recitacij, malo muzike in finale s skupinskim petjem himne, kakšne narodne ali pa napeva iz reklamnega spota. Se to res vsem zdi samoumevno, nujno potrebno in državotvorno?
Povejmo enkrat na glas. Proslava je odveč. Proslava je ritual vladajočih, ki nas prepričujejo, da bi bili brez njih izgubljeni v vesolju. Ne glede na barvo tistih, ki pripravljajo proslavo, jo vodijo in na njej govorijo, je vse skupaj absolutno preživela forma, ki v sodobnem času državljanov nima kaj iskati. Glorifikacija nečesa izpred več kot tridesetih let ne zanima nikogar več. Kaj res mislite, da mlade zanima tisto vsakoletno zaklinjanje na odru in ob njem, da bomo skupaj močnejši, da znamo stopiti skupaj, da smo enotni, da smo izbrani, da smo dali kri, znoj in življenja za to, kar imamo, in da nas čaka svetla prihodnost? Če mislite, da jih, potem je že čas, da odprete oči.
Vsakoletna proslava ima tako odvečno vlogo, kot so jo imele vse proslave v moji mladosti, ki so opevale pok prve puške, formiranje prve partizanske vojske, zasedanja Avnoja v Jajcu in praznovanje Titovega rojstnega dne s štafeto mladosti. Bile so prazne forme, ki so ves smisel iskale v ponovitvah. V samoumevnosti vsakoletnega prepričevanja, da gremo po pravi poti. In takrat v moji mladosti so bili ti dogodki časovno manj oddaljeni, kot je danes oddaljena razglasitev samostojne Slovenije. Oprostite mi vsi tisti, ki leta hodite na Kongresni trg in mahate z zastavicami. Spominjate me na vse nas, ki smo kot pionirčki mahali, prav tako z zastavicami, pomembnim državnikom v odprtih limuzinah, ko so po Celovški cesti drveli mimo nas. Bili veseli, če nam je kdo pomahal nazaj, in kazali s prstoma na Tita in Jovanko. Je res želja vsakega, ki postane del oblasti, prav ta glorifikacija, ta ikonografija praznega mahanja in ponavljanja? Očitno to zadene vsakega slehernika, ki dobi priložnost, da sedi v prvih vrstah. To je neke vrste legitimacija pomembnosti. In vsak si želi, da bi doživel čim več ponovitev. Najtežji trenutek nastopi takrat, ko te nihče več ne povabi. Tvoje ime izgine s stolov v prvih vrstah. Ta odpoved mora zaboleti. Tako kot se je težko odpovedati šoferju, varnostniku in stalnemu odpiranju vrat. To pač pride v kri.
Seveda smo letos bili zmerno navdušeni že zaradi dejstva, da prireditve ni komentirala Vida Petrovčič, da scenarija ni pisal Igor Pirkovič, da se tako ali drugače ni vmešal Jože Možina, da nas z odra ni ošteval Janez Janša ali pa Borut Pahor, da nismo gledali narodnih noš in ljudskih plesov in na odru ni bilo cvetličnih lončkov. Končno smo spet lahko videli proslavo z neko celostno podobo, solidno grafično spremljavo in dobro interpretiran govor predsednice Nataše Pirc Musar. Čeprav verjamem, da smo že vsi siti nekih ponavljanj o tem, kako smo močni, če stopimo skupaj, kako smo si državo izborili in kako moramo premagati delitve, je predsednica poskrbela za dober konec. Naštela je tri ključne momente, ki nimajo več nobene zveze z državnostjo in preteklostjo. Kako se moramo znova in znova učiti odgovornosti, se znati poslušati in imeti v mislih človekovo dostojanstvo.
Seveda se je to dostojanstvo sesulo že en dan pozneje. Janša in kompanija sta spet pripravila alternativno proslavo. Tokrat na Vrhniki z naslovom Domovina praznuje. Nekaj, kar se sliši ultrafino, je pa čisto zgrešeno. Domovina ne more praznovati. Pika. Praznujejo lahko le ljudje. Je jasno? Seveda ni, ker nas je k nasprotnemu s svojim žametno predirljivim glasom spet nagovarjala Vida Petrovčič. In tam je bil spet Borut Pahor, ki je bil celo slavnostni govornik. Slavnostni govornik na prireditvi, kjer je imel sovoditelj Luka Svetina izjemno čast, da je pozdravil eminentne goste. Smešno je bilo pri naštevanju le to, da so bili vsi bivši. Bivši predsedniki vlad, bivši predsednik, bivši predsednik državnega zbora, bivši predsednik stranke in bivši ministri. In Lojze Peterle, Borut Pahor, Janez Janša ter Matej Tonin so z veseljem vstali in se poklonili publiki, ki pa ni bila bivša.
To je publika, ki bo do konca življenja hodila na prireditve, kjer bo Janez. Janez je bil, je in bo magnet za njih, ki so še danes prepričani, da živijo v najbolj pokvarjeni družbi na svetu in da so prikrajšani za vse zaradi neke globoke države, ter so pripravljeni storiti vse, da se boj proti komunizmu nadaljuje do konca naše civilizacije. Z zastavicami so mahali bolj zanosno kot tisti na Kongresnem trgu in tudi na koncu prireditve delovali bolj zadovoljno. Pred njimi se ni odvijal neki konceptualni večer, temveč festival preproste domače muzike z izjemno Nušo Derenda v rumenem gvantu. Skratka, prireditev, podčrtana z rumeno …
