Ribištvo je bilo pomembna gospodarska dejavnost, s pomočjo katere sta se Amsterdam in celotna Nizozemska pred nekaj stoletji razcvetela. Pomembno vlogo pri tem je odigral postopek konzerviranja rib, ki so se ga nizozemski ribiči naučili od Skandinavcev. Med čiščenjem so ribam odstranili večino drobovja, le želodca in zgornjega dela prebavil ne, in jim tako podaljšali obstojnost. Drugače od Skandinavcev, ki so ribe konzervirali na kopnem, so nizozemski ribiči postopek konzerviranja rib opravili kar na ribiški ladji. Tako so lahko ostali na morju dlje in se podali na ribolov na bolj odprta morja. A za daljše plovbe so potrebovali večje ribiške ladje in večje ribiške mreže. S povezavo ribištva, ladjedelništva in drugih gospodarskih panog je nastala prva korporacija na svetu. Nizozemska je postopno prevzela primat v oskrbi z ribami v večjem delu Evrope, celo v Skandinaviji.
Seveda so bili za razvoj dejavnosti potrebni veliki finančni vložki. Trgovina s sužnji je bila pomemben vir prihodkov za Nizozemsko. Mornarji so na zahodnih obalah Afrike natovorili sužnje na ladje in jih večinoma prodali na Karibih in v Južni Ameriki. S prisluženim denarjem so v Ameriki nakupili dobrine in z njimi trgovali po Evropi. Temna plat nizozemske zgodovine, ki jo priznavajo tudi Nizozemci sami. A zakaj bi se obremenjevali, pomembno je, da gre nam dobro, za nespodobna početja nekje daleč se bomo raje naredili slepe.
Tudi številne druge evropske države, ki so imele svoje kolonije v Afriki, Aziji in drugod po svetu, so svojo nadvlado izrabljale za nadzor, oblast ter nepošteno trgovino z domačini. Evropejci so se ob prihodu v tujo državo pogosto brutalno znašali nad domačini, jih pobijali, preseljevali na omejena območja – izvajali so genocid nad domačini. Evropske države so po razpadu kolonialnih imperijev v 20. stoletju poskusile ohraniti nadvlado nad bivšimi kolonijami. Nadaljevale so z različnimi oblikami ekonomskega izkoriščanja. Seveda z opravičilom, da imajo od takega sodelovanja veliko koristi tudi bivše kolonije. Kolonializem ostaja prisoten tudi v 21. stoletju. »Razviti« svet svoje miselnosti ni spremenil, spremenil je le obliko svojega delovanja – kolonialisti so postale multinacionalke, ki še naprej izkoriščajo dobrine in ceneno delovno silo »nerazvitih« držav. A zakaj bi se obremenjevali, pomembno je, da gre nam dobro, da se poceni oblačimo, pa čeprav na račun cenene delovne sile in otroškega dela. Preprosteje se je narediti slepe za nespodobna ravnanja.
Že od konca druge svetovne vojne se delamo slepe tudi za getoizacijo Palestincev, ki jo izvajajo Judje v Izraelu. (Kako ironično, izraz geto izhaja iz imena mestne četrti Ghetto v Benetkah, v kateri so smeli prebivati Judje.) Slepe se delamo celo zdaj, ko na to sodobno koncentracijsko taborišče padajo bombe in pobijajo civiliste in otroke ter uničujejo bolnišnice, šole, univerze in drugo civilno infrastrukturo. Zakaj molčimo, ko gre za jasne stvari, za katere ne potrebujemo niti osnovnošolske izobrazbe, da bi jih razumeli? »Evropa stoji ob Izraelu, ki se ima pravico braniti,« sporočajo nekateri evropski politiki. So nas politiki vprašali, na čigavo stran se postavljamo v izraelsko-palestinskem sporu? Mene nihče. Ne postavljam se na stran Izraela. Postavljam se na stran miru. Prepričan sem, da nas je na strani miru mnogo.
Evropski politiki si pilatovsko umivajo roke: »Ocenjujemo, da ni protislovja med solidarnostjo z Izraelom in humanitarno pomočjo Palestincem.« Želijo pokazati, da sočustvujejo s trpečimi. Poglejmo si spoznanja paliativne medicine, stroke, katere osrednji cilj je lajšanje trpljenja. Človeško trpljenje, telesno, psihično, socialno in duhovno, lahko le olajšamo, ne znamo ga povsem odpraviti. Zato je mnogo bolje preprečevati trpljenje kot ga lajšati. Če omenjeno spoznanje paliativne medicine posplošimo in prenesemo v kontekst vojne, lahko zaključimo: bolje je preprečevati vojne kot lajšati trpljenje, ki ga vojne povzročajo.
Osrednji problem nespodobnih praks tiči v naši zavestni odločitvi, da jih ne želimo videti. Naš molk daje nespodobnim ravnanjem pridih dovoljenega – bolj ko molčimo, bolj sprejemljiva postajajo in pogosteje so uporabljena. Že izkušnje z nacizmom so nas naučile, da so bili nespodobnih praks sprva deležni le duševni bolniki, nato istospolne osebe, pa Romi, Judje, Slovani … Nespodobnih praks so bili dolga leta deležni prebivalci Afrike, Kitajske in Indije. Zadnja leta smo jih izkusili sami, ko smo postali globalna kolonija v lasti farmacevtske industrije. Vse bolj postajamo tudi kolonija cenene delovne sile. Bomo še naprej mirno čakali, da nas morda preženejo z naših domov in getoizirajo nekje v Prekmurju? Bomo čakali, da bodo na naše otroke, bolnišnice, šole in univerze začele padati bombe? Bomo čakali, medtem ko nas bodo uničevali, na milostno humanitarno pomoč?
Ne pozabimo, bistvo se ne skriva v lajšanju, temveč v preprečevanje trpljenja. Zato jasno in glasno povejmo politikom, da se ne strinjamo z nespodobnimi praksami in jih ne želimo, ne pri nas in ne kjer koli drugje po svetu. Politiki vojne začnejo. Politiki vojne končajo, če jih želijo končati. Odgovornost je v njihovih rokah.
