Danes je petnajsti oktober, mednarodni dan kmetic, zato bi rada mimobežno spomnila, da je Slovenija v Frankfurtu gostovala s sloganom Satovje besed. Korenine in satovje: jasno kot beli dan. Brez kmetic ni nič, pa če se na glavo postaviš, a za oboje, kmetice in književnost, so jasni dnevi oddaljena utopija, resničnost pa nočna mora, ki traja tudi podnevi. Ponoči zaradi temnih misli ne moremo spati in podnevi zaradi belih noči ne moremo misliti. Avla Harmonija, vsekakor!

Po uvodni ceremoniji, na kateri tokrat ne bo Slavoja Žižka, še vedno pa se bo dogajal genocid v Gazi, invazija v Libanonu in smrtonosna vleka elastike z Iranom s kandirano češnjico v obliki tankovskih napadov na oporišča mirovnih sil Združenih narodov, se bo italijanski program nadaljeval v frankfurtski Alte Oper, kjer bodo proslavili stoletnico smrti Giacoma Puccinija; orkester iz Verone bo izvedel nekaj najslavnejših Puccinijevih stvaritev.

O italijanskem gostovanju na Frankfurtskem knjižnem sejmu bomo v prihodnjih dneh slišali marsikaj, gotovo tudi to, da Roberto Saviano, eden najpomembnejših in najbolj ogroženih pisateljev našega časa, ni med povabljenimi avtorji uradne italijanske sejemske ekspedicije. Le kako bi bil. Pred natančno enim letom je rimsko sodišče odločilo, da mora plačati tisoč evrov kazni, ker je v neki televizijski oddaji leta 2020, ko gospod italijanski premier Giorgia Meloni – to ni napaka, gospa Meloni je v posebnem pisnem dokumentu na začetku svojega mandata zahtevala, naj jo mediji in podaniki nagovarjajo v moški različici – še ni bila premier, pač pa vodja opozicijske stranke Bratje Italije, o njej in o politiku Matteu Salviniju rekel, da je njun odnos do tragedije utopljenih migrantov v Sredozemskem morju odnos »bastardov«.

Umetniška beseda kot dejanje ne služi nikomur in ničemur, še najmanj pa denarju, moči in oblasti, kajti “služenje” je glagol, ki z umetniško besedo kot dejanjem nima nobene zveze.

To ni edini sodni proces italijanskih oblasti proti Robertu Savianu, obenem pa tudi nikakor edini poskus različnih »demokratično izvoljenih« evropskih oblasti, da bi z zlorabo sodstva, javnimi napadi, agresivnimi grožnjami in odkrito cenzuro utišale svobodno, kritično, miroljubno in etično umetniško besedo. Če smo že pri Frankfurtu, bi morali v tem kontekstu pomisliti vsaj še na Abdanio Šibli in Lano Bastašić, medtem ko velja glede italijanske ekspedicije omeniti, da v njej ne bo niti Antonia Scuratija, pisatelja, ki ga je cenzura doletela po malo preveč svobodnem govoru, ki naj bi ga imel letos na javni italijanski televiziji ob 25. aprilu, dnevu osvoboditve Italije. Govor so preprečili, še preden se je zgodil, v Frankfurt so ga (tako kot Saviana) povabili nemški založniki.

Ne glede na vse, kar nam bodo v prihodnjih dneh na podlagi takih in drugačnih sejmov želeli povedati o umetnosti, o književnosti, ne smemo pozabiti, da umetniška beseda kot takšna, umetniška beseda kot dejanje, nikoli ni bila narejena za to, da bi služila. Umetniška beseda kot dejanje ne služi nikomur in ničemur, še najmanj pa denarju, moči in oblasti, kajti »služenje« je glagol, ki z umetniško besedo kot dejanjem nima nobene zveze. V začetku je bila beseda in beseda je bila pri bogu in beseda je bila bog; biblija ima tukaj čisto mirno prvo besedo.

Božanskost besede, besede kot dejanja, je v njeni brezpogojni zmožnosti, da preglasi vse ostalo, in zato moramo verjeti, da bo umetniška beseda Roberta Saviana, umetniška beseda Lane Bastašić ali umetniška beseda Abdanie Šibli zmeraj močnejša od oblasti, ki misli, da so vse besede, še posebej pa umetniške, na svetu za to, da jo ustoličujejo. Za takšne reči že imamo bombe, tanke in demokratične volitve, medtem ko smo si besede izmislili za to, da ne bi kar naprej kazali s prstom; da bi tudi brez kriljenja okončin lahko rekli kruh, dež, ljubezen; da bi lahko rekli na daljavo; da bi pisali pisma; da bi izpovedovali pogrešanje, izrekali manko; da bi zahtevali mir.

Umetniške besede kot dejanja zahtevajo trud, zato ne morejo biti zagovornice privilegija, ki v svojem bistvu pomeni prevlado močnejšega nad šibkim. Oblast je zmeraj privilegij, ne glede na demokratičnost postopka, ki je pripeljal do njene vzpostavitve, in božanskost umetniške besede je v tem, da lahko – v nasprotju z osnovami demokracije – izbira po principih svoje vesti, ne po principih množičnosti ali popularnosti.

Roberto Saviano, skratka, ne potrebuje italijanske oblasti, da bi nastopil na knjižnem sejmu v Frankfurtu, a obenem umetniška beseda Roberta Saviana ne potrebuje nastopa na knjižnem sejmu v Frankfurtu, da bi bila večja od vsake oblasti, italijanske ali katere koli druge, demokratične, fašistične, mafijske, z bombami ali tanki.

Obenem pa nas italijanski nastop v Frankfurtu in obletnica slovenskega gostovanja na največjem knjižnem sejmu na svetu opominjata, da obstaja opera, ki se ji reče Turandot, in da je v njej arija, ki jo je rad prepeval Luciano Pavarotti. Nessun dorma! Zdaj ni čas za spanje, pač pa za široko odprte oči, ki bodo aroganco oblasti pregnale z blagostjo besede: ljubezni.

Priporočamo