Zmage nad marginalci, zmage nad drugačnimi, zmage nad šibkimi in zmage nad avtsajderji. Zlata doba ne bo tekma, temveč ritual za zeleno mizo. Z besedo in dekreti se bo rešilo vse. Ignoriralo in izključilo vse, ki so v tej tekmi izgubili.
Predstavniki zmagovalnega moštva so bili dobro vidni v drugi vrsti. Trije sveti kralji – Musk, Bezos in Zuckerberg – resda niso mogli magnetizirati pogledov, ki jim jih je odvzela Melania s svojim klobukom, so pa dali jasno vedeti, da so oni tisti aduti s klopi, ki jih lahko vodja Donald vedno vpokliče na igrišče. Za njega bodo pripravljeni pustiti srce na igrišču, če bodo še naprej imeli proste roke pri kreiranju sveta po svoji podobi. Z njimi bodo tekme že vnaprej dobljene. Če ne drugače, se bo pač podkupilo sodnike. Ali pa se bodo spremenila pravila igre. Ali se bodo direktno prirejali rezultati. Kar seveda ni nič novega. Laž na laž na koncu rezultira v resnici.
Točno za to gre od ponedeljka naprej. Za resnico, ki jo diktirajo zmagovalci. Podprto z jasnimi športno-vojaškimi udarnimi termini. Od nekdaj imata šport in vojskovanje skupni imenovalec. To je premagati nasprotnika. Uničiti nasprotnika. Genocid in ponižanje na športnem terenu sta si zelo blizu. Oba težita k absolutni prevladi.
Zato smo lahko v ponedeljek slišali ali pa smo si le predstavljali, da gre od zdaj naprej za osvajanje terena, vnaprej dobljene tekme, naganjanje strahu v kosti in kapitulacije. Svet se bo predal še pred prvim sodnikovim žvižgom. Zelo slikovito se je to slišalo v stilu, da ne bomo začeli nobene vojne, ker za to ne bo potrebe. Vsi se bodo vnaprej predali. Položili orožje in odkorakali z bojišč.
Za nas ni to nič novega. Mnogi naši športniki in ekipe se predajo vnaprej. Razpadejo takoj na začetku. Naj bo to nogomet, košarka ali pa rokomet. To vsi vidimo iz aviona, le športni komentatorji ne. Prijatelj me je opozoril, da ni lahko komentirati športnih prenosov. Da je to zahtevno in težaško delo. Nekaj ur skupaj govoriti ni mačji kašelj. No, v tem je v bistvu problem. Saj ni treba ves čas govoriti. Lahko bi že kdo komentatorjem namignil, da tišina kdaj pove več kot njihovih tisoč besed. Predvsem pa ni treba ves čas lajnati istih floskul in mašil. Sami športniki so se že zasitili vprašanj, kako je bilo na progi, kako v zraku, kaj je šlo narobe, kako se lotiti drugega teka ali serije. In očitno se je to nezavedno preneslo v njihovo govorico. Cene Prevc kot strokovni komentator ne proizvaja nič drugega kot neskončno serijo stereotipnih ocen in ugotovitev. Opravičilo je lahko le eno. Šport ni nič drugega kot ena sama ponovitev. Ponovitev voženj s hriba v dolino ali ponovitev skokov na različnih napravah. Skratka, neskončen dolgčas. Še posebej, če gre za moški slalom, kjer sploh nimamo več tekmovalca. Edini, ki nas je zastopal, še ni videl drugega teka. Kar bo lahko čisto simpatičen izplen. Dirkaš cel lajf samo na prvi progi.
Imata pa ponedeljkov spektakel ustoličenja ameriškega predsednika in kopica športnih prenosov skupno točko. Drastično nižanje standardov. Kar je v bistvu problem našega časa. Standardi so šli v čisti poden. In to na vseh področjih. Politika je vodilna. Tako nosilci političnih funkcij kot vsebina politične govorice. Če je to, kar smo gledali in poslušali v ponedeljek, odsev časa, potem se nam lahko samo še kolca po starih časih. Časih državnikov z držo, karizmo in integriteto, ki so jih zdaj zamenjali narcistični politikanti. Politikanti, ki se že med govorom zadovoljno smejijo svojim enostavnim pamfletom. Skratka, javni diskurz se je tako zbanaliziral, da kmalu ne bo več ničesar, kar bi nam vlivalo vsaj malo upanja, da razum še obstaja. Ne bo več upanja, da sploh še obstaja na svetu kdo, ki nas bo upošteval in spoštoval.
In javna beseda bo zapustila še zadnja oporišča vsaj zasilne kredibilnosti in odgovornosti. Eno teh zadnjih oporišč predstavljajo tisti mediji, ki jim grozi izumrtje. Časopisom najprej, kmalu pa bodo na vrsti tudi televizije. Ali pa bodo televizije postale navadna zabavljaška orodja brez kakršne koli vrednosti. Z jasnim kredom, da z malo denarja ne more biti veliko muzike. Lep primer je recimo naša prva komercialna postaja Pop TV. Včasih nas je impresionirala s spodobnimi TV-formati in voditelji, zdaj nas lovi na najbolj cenene šove kmetovanja in kuhanja. Resne informativne oddaje pa so izginile ali so se spremenile v infozabavo.
Da standardi pospešeno zapuščajo tudi našo nacionalno televizijo, pa itak vidimo vsak dan. Športni komentatorji so le simptom tega sesedanja. Ko se boste vozili v avtomobilu in med prenosom skokov poslušali samo še ista tri mašila – prav tako, seveda in zagotovo – se ne razburjajte preveč. Bo še huje ...
