O domovina, ti si kakor zdravje. Tako je zapisal Cankar. Nič ne ugovarjam za domovino. Za Domovino pa nisem čisto prepričan.
Ob koncu tedna sem po žgočem soncu pripešačil s kompletom branja v rokah, tudi za nabiranje idej za kolumno. Delo, Dnevnik in Mladina (po abecednem redu zaradi korektnosti). Sosed me je prijazno pozdravil in malce pomenljivo vprašal po alternativni literaturi. Malce sem prilagodil resnico in rekel, da jo prav tako prebiram. Ni bilo čisto izmišljeno, a že dolgo nimam več kondicije, nekateri bi rekli, da želje po mazohizmu, da bi natančneje prebiral Demokracijo, gledal Novo24TV in se ukvarjal z zapisi na forumih. Vendar nekaterih elektronskih sporočil nisem uvrstil med neželeno pošto, tako da vselej preletim prejeta obvestila o ključnih komentarjih Družine in Domovine.
Zadnji dve izdaji (kako naključno zanimiva večpomenskost besede) Domovine, ki pa sem ju kupil glede na napovedi zanimivih člankov, sta me prevzeli z opisi, kako avtorji vidijo sedanje razmere in bodočnost vsaj na nekaterih področjih.
Iz volilnega poraza njim bližnjih ideologij bi se morali česa naučiti, pravijo njihovi komentatorji, sicer neredko povabljeni na nacionalno televizijo razlagat svoja stališča o aktualnih temah. A kar sem jih spremljal pri omenjenih nastopih, so bili precej previdni, nekako zadržani v kritiki levega, enako v hvaljenju desnega. Tako so morda naredili vtis objektivnih interpretov družbenih procesov in njihovih akterjev. Pa naj le ponovim tisto staro bratsko – »skupo bi ga platio da ga ne znaš« ali po domače – »drago bi ga plačal, ko bi ga ne bil poznal«.
V svojem mediju pripisujejo poraz desne sredine hudi neuravnoteženosti civilne družbe v prid levici. Levica namreč po njihovem že več kot trideset let, začenši z Zvezo socialistične mladine, uporablja prijeme Viktorja Orbana. Tako je danes skoraj nemogoče najti ekološko društvo, ki ne bi imelo izrazito levičarske ideologije. Seveda je nujno imeti politično neodvisno civilno družbo, ampak brez civilne družbe, ki bi utrjevala vrednote določene opcije, le-ta ne more prosperirati. O nevladnih organizacijah pa se lahko česa poučim zlasti iz intervjuja s psihoanalitičarko dr. Nino Krajnik. Tako se bere izpod peresa Petra Meršeta in opremljeno s komentarjem uredništva.
Vedno sem imel težave s filozofskimi besedili. Celo s preprosto razlago omenjene psihoanalitičarke, da so vse nevladne organizacije globoka država in nič drugega. Imeli bi torej vsaj dve vrsti neodvisne civilne družbe. Eno z vrednotami določene politike, za drugo pa ne vem, kam bi jo dali. Morda so to tisti, ki sploh ne hodijo na volitve in so najbolj žlahtno neodvisni od kogar koli. Edino, kar sem popolnoma razumel, je bilo naslednje svarilo. »Bomo Slovenci znali vzeti lekcijo in pripraviti rešitve za aktualno desetletje ali pa bomo čakali in se spraševali, kako jim je znova uspelo.« Ker stavka niso zaključili z vprašajem, je besedilo treba razumeti kot jasen poziv. Kakor se da razbrati iz zadnjega referenduma za vodo, bo edina rešitev domovine po načrtu Domovine zamenjati narod oziroma prepričljivo večino.
Komentatorji so se po dobre zglede za bodočnost naše domovine obrnili še k Združenim državam Amerike, a še tistim Trumpovim, katerih dolga roka seže v današnji čas, in sicer s pomočjo vrhovnega sodišča. To je razveljavilo pol stoletja priznano pravico s strani istega sodišča, le drugega senata. Ženskam ni več zagotovljena pravica do abortusa. Po pisanju istega komentatorja Domovine so razsodbi pred ameriškim veleposlaništvom nazdravili tudi predstavniki slovenskega Pohoda za življenje, ki se nadejajo, da sodba v ZDA pomeni upanje tudi za slovenske nerojene otroke. Pomembno je namreč zavedanje, da je to, kar se dogaja v ZDA, pogosto znanilec tega, kar se utegne zgoditi tudi pri nas. Gibanje za življenje se tako upravičeno navdaja z upanjem za nerojenim otrokom bolj naklonjeno prihodnost. Tako o svetli bodočnosti komentator Merše.
Pred časom sem celo kolumno posvetil ameriški teroristični organizaciji, poimenovani Božja armada (Army of God), ki je v imenu ohranjanja nerojenih otrok pobijala zdravnike in drugo osebje in podstavljala eksplozive pod klinike, kjer so opravljali abortuse. Zdaj ponavljam le nekaj stavkov. Sami Američani so te ljudi šteli za najnevarnejšo domačo skupino. Najbolj izpostavljenega, Paula Hilla, je doletela smrtna kazen. Zdaj orožje ni več potrebno. Do nedavnega še teroristi si lahko pripišejo zasluge za družbeni napredek in uveljavljanje pravih vrednot. Žrtve, namreč Hill in drugi obsojenci, niso bile zaman.
Ne pri nas ne na Hrvaškem, kljub skupni balkanski mentaliteti, (še) ni prostega nakupa orožja. A tudi brez tega se pod močnim vplivom katoliške cerkve krepi boj proti ženskim pravicam, na Hrvaškem še močneje. Pri sosedih že brez groženj vse manj zdravnikov ali ustanov opravlja splave. V kritičnih primerih je celo Slovenija zanje obljubljena dežela. Vprašanje je, koliko časa še, če bo domovino poskušala oblikovati Domovina.
Morda se je treba tudi vprašati, ali
srednjeveška inkvizicija res lahko nastopa v vsakem mediju kot legitimni sogovornik.
