Jana Husa, predhodnika Martina Luthra v kritiki cerkvenega pohlepa po posvetnih ugodjih, so leta 1415 zažgali na grmadi. Cerkveno sojenje, ki mu je sledila posvetna obsodba na grmado, je potekalo v visokih teoloških debatah o vlogi Cerkve, papeža in Kristusa, ampak njegovo obsodbo je bolj kot svetopisemski spori zapečatil naslednji Husov stavek: »Človek plača za spoved, za mašo, za zakrament, za odpustke, za krst, za blagoslov, za pogrebe, za pogrebne obrede in molitve. Zadnji cent, ki ga stara ženica skrije v svoj sveženj zaradi strahu pred tatovi ali ropom, ne bo rešen. Zlobni duhovnik ga bo zgrabil.« Legenda pravi (morda je resnična), da se je ta stara ženica materializirala pod grmado, ki se nekako ni hotela razplamteti, in vrgla nekaj suhih polen na ogenj, da mu pomaga opraviti sveto delo. Hus naj bi ob tem vzdihnil tisti slavni: O sancta simplicitas (O sveta preproščina).

Prigoda, ki mi jo je povedala Irma P. Krebs, pa gre takole. Po eni od dramatičnih sej državnega zbora o izbrisanih, kjer se je prav ona – poleg Mirana Potrča – najbolj postavila v bran takrat osovraženi tezi, da je treba popraviti krivice protiustavnega izbrisa, je doma na Koroškem srečala starejšo ženico. Ta ji je najprej čestitala za nastop in z naslednjim stavkom »saj ne bodo dobili nič ti izbrisani, kajne« pokazala, da je njen nastop povsem napak razumela.