Eno leto je šlo in nič ni bolj strašnega kot to, da je obletnica začetka vojne tudi v svoji prvi ediciji zgolj obletnica začetka vojne. Vse ima, kar potrebuje, da je ustrezno velikopotezno označena s križcem čez številko v koledarju, ki mu bodo od zdaj naprej vsako leto znova sledili novi križci, zagotovo tudi ob kakšnih drugih datumih, drugih številkah, številkah z letnimi časi, imeni in priimki, ena, dva, tri, koledar se vrti in prav bedasto samoumevno je, da se vsaka številka na vsake toliko pojavi vsakič znova. Tako smo se že navadili, da iz povsem praktičnih razlogov po prvi, drugi in tretji obletnici začnemo praznovati zgolj še tiste okrogle, deseto, petnajsto in dvajseto, potem okrogle številke postanejo še bolj zaokrožene, najprej na petdeset, potem na sto, ko se ob križcih v koledarjih nujno pojavijo tudi še opombe pod črto, ki novim generacijam pojasnjujejo stare koncepte. Začetek epidemije, požig reichstaga, štirideset dni posta. Obletnice so narejene na takšen način. Vsako življenje, vsako vojno in vsak mir, vsako zgodbo iz mesa in krvi pretvorijo v navadne cifre.
A pripetilo se je, da imamo na tej stopnji problem. Problem s koledarjem. Večno samoumevno ponavljanje istega je v naših postanih človeških logih doslej zbujalo dobrotljiv obet druge priložnosti. Če ne bo letos, bo pa drugo leto: koledar je itak tako zelo hitro naokrog! Niti mu ni treba posvečati pozornosti, vrti se sam od sebe. Še nedolgo tega je bil februar, pa glej, ko je že skoraj marec, in to niti ne lanski, ampak že kar letošnji! Kakšna sreča za obljube. Zmeraj dobiš novo priložnost, da jih ne izpolniš. Kupovanje časa? Ni potrebno. Čas pride znova sam od sebe, brezplačno, praktično zastonj, pustni karneval pokoplje zimo in prinese pomlad in vse je isto kakor zmeraj; tu in tam se rahlo spremenijo zgolj klimatske razmere.
Evo. Klimatske razmere. Ta bedna malenkost, ki bi jo v njeni vsakodnevnosti skoraj lahko zamenjali za navadno slabo vreme, je kriva, da so mnoga bitja, ki znajo brati številke, a poleg njih tudi zgodovinske koncepte, ki jih označujejo, krožne koledarje z vedno istimi številkami morala zamenjati za starodavni merilnik časa po imenu klepsidra. Čeprav bi radi verjeli, da gre razvoj – kot gospodarska rast – nujno naprej in navzgor, je resnica pogosto popolnoma drugačna. Nazaj in navzdol, to je zdaj tendenca. Peščena ura je v takšnih okoliščinah ne le primernejša, pač pa tudi bolj točna od vsakega koledarja ali politično nevtralnega švicarskega rolexa. Za mnoga bitja, ki jih poznamo, pa tudi tista, ki jih ne poznamo, namreč ni več vprašanje številk, ampak zgolj še vprašanje zrnc, kdaj se bo pesek dokončno pretočil iz ene posode v drugo. Konec časa.
Zrnca peska, zrnca upanja, to so v slovenskem jeziku zelo poetične podobe z veliko stila. Veliko več stila, kot bi ga kadar koli lahko imele navadne številke. To je na neki nepravični način zelo pravično. Izumiranje vrst, izumiranje bitij si v svoji prvinski žalosti in planetarnem zamahu zasluži poetično obravnavo. Bitja, o katerih govorim, si ne morejo privoščit križcev ob obletnicah. Če se zgodijo, ne bo nikogar, ki bi čez stoletja ob njih podajal opombe pod črto.
V svojem zadnjem novičniku je globalno združenje Greenpeace opozorilo, da ruska vojna v Ukrajini ne povzroča zgolj uničenja na infrastrukturi, pač pa tudi v naravi. Greenpeace v sodelovanju z ukrajinsko nevladno organizacijo Ecoaction natančno spremlja tovrstne primere okoljskega uničenja v Ukrajini in do danes so jih zaznali že več kot devetsto. Na zelo jasnem interaktivnem zemljevidu izpostavljajo trideset najhujših primerov strahotnega onesnaženja, ki se je zgodilo, vsakič ko je sredi Črnega morja potonil tanker, ko je v stoletnih gozdovih eksplodirala bomba in izbruhnil požar, ko so minska polja prerešetala travnike, sadovnjake, njive s pšenico in nabrežja potokov, ko so nevarni strupeni delci počrnili nebo ob zračnem napadu.
Ko je vojna, je težko reči: vodni organizmi, sesalci, dvoživke, jate ptic. Namesto tega rečemo: ženske, moški, starejši in otroci. A ko je vojna, si ni težko predstavljati: peščena ura. Prehod z milega ponavljajočega se koledarja na zlohotno enkratnost peščene ure je nujni intelektualni napor, ki nam mora uspeti, da bi razumeli poanto.
In ukrepali.
Prihajajoči petek, 3. marca 2023 ob 13:05 se bodo Mladi za podnebno pravičnost skupaj z množico posameznic, posameznikov, organizacij in podpornikov v Ljubljani, Mariboru in številnih drugih mestih pridružili globalnemu podnebnemu štrajku Petkov za prihodnost s sloganom Obljube razne, še vedno prazne.
Podnebna kriza je vojna. Ima katastrofalne razsežnosti. V Sloveniji protestiramo z jasnimi cilji: želimo sistemske spremembe, ki bodo vsem zagotovile dostojno življenje znotraj naravnih omejitev planeta. Zahtevamo, da nova vlada preneha z leporečenjem, v katerega je zapakirana pasivnost.
Sama se večkrat sprašujem, kako v obupnih časih obletnic in žalosti pisati o nujnosti sprememb, da bo stvar vsaj malo jasna. Nočem zgolj še enega križca na koledarju. Nabavite peščene ure. Hočem zrnce upanja! x
