Desetletje Frančiškovega prelomnega papeževanja je pustilo viden pečat tudi na katoliški cerkvi na Slovenskem. Vprašanje, ki se postavlja glede na aktualna dogajanja, je, ali bo papeževa dediščina obstala in bo torej tudi po Frančišku v vesoljni in lokalni Cerkvi prevladoval zmerno liberalni duh ali pa bo nemara – tako kot papežev ugled – erodiral v naraščajoči plimi kritik. V že videno. Na veliko veselje konservativcev.
Vse namreč kaže, da Frančiškova reformna politika, ki temelji na obračunu s cerkveno korupcijo in pohlepom, na dejavnem soočanju s spolnimi zlorabami in drugačnem odnosu do žrtev ter na zavzemanju za socialno pravičnost na globalni in lokalni ravni, še ni bila na taki preizkušnji. Tej preizkušnji, temu lakmusu cerkvene doslednosti pri uresničevanju svetih ciljev je ime »afera Rupnik«.
Marko Rupnik je ali je bil prijatelj papeža Frančiška. V Rimu so zato številni poznavalci prepričani, da je bilo Rupnikovo izobčenje iz Cerkve po tem, ko je priznal, da je dal odvezo ženski, s katero je imel spolne odnose, in se za to bojda pokesal, preklicano prav zaradi tesnih povezav s papežem in vplivneži iz njegovega kroga. Iz istega razloga naj bi Rupnik mirno kršil tudi ukrep predstojnika Johana Verschuerna, ki mu je prepovedal maševanje in javno delovanje. Nedavno je namreč v eni od bazilik v centru Rima sodeloval pri maši, ki so se je lahko udeležili tudi zunanji obiskovalci, in nato prisotnim razkazoval svoje mozaike, je poročal časnik Domani. Koliko in kaj je o dogajanju v skupnosti Loyola vedel papež, je sicer težko presojati, dejstvo pa je, da je obtožbe redovnic zoper Rupnika kot verodostojne potrdilo vodstvo reda, ki mu Rupnik pripada. Zakaj se torej nič ne premakne? Zakaj se nasilni manipulator reži vsem, ki pričakujejo »pravično kazen«, zakaj začetne premike v transparentnost prekriva molk, Rupnik pa lahko nekaznovano počne, kar počne, ne glede na to, da je kršil kanonsko pravo in po zatrdilih nadrejenih duhovno, fizično in spolno zlorabljal redovnice?
Ker lahko, pravijo poznavalci. Ker je močan, visoko povezan in nesramno bogat; z mozaiki je milijone evrov pospravil tudi v svoj žep, trdi novinarka Domanija. Denar pa je v Vatikanu vedno igral pomembno vlogo. Ameriški dokumentarec o Marcialu Macielu, ustanovitelju Kristusovih legionarjev in sadističnem posiljevalcu otrok in žensk, je nazorno pokazal, zakaj je številne hude obtožbe proti njemu Sveti sedež začel preiskovati šele po več letih, po smrti Janeza Pavla II., pod Benediktovo taktirko. Maciel je vodil red z 800 duhovniki in 650-milijonskim letnim proračunom. V enem od prizorov v dokumentarcu ga je videti vsega nasmejanega, kako v Rimu kardinalom deli zaprte kuverte ... Poročilo o njegovih grozodejstvih je bilo objavljeno šele pod papežem Frančiškom. Ugotovljeno je bilo, da so Kristusovi legionarji zlorabili 175 otrok, tretjino sam vodja reda, v glavnem dečke, stare od 11 do 16 let.
Frančiškova želja po revni cerkvi za revne je in bo le romantična fantazija. Ne bo torej kakšno posebno presenečenje, če se bodo za resnične izkazale govorice iz praviloma dobro obveščenih vatikanskih kuloarjev, da bo Rupnik, ki je zlorabljal »le« polnoletne redovnice, sicer dobil formalno kazen, a mu svojega dela in položaja v Cerkvi ne bo treba zapustiti. Če bo tako, so papeževa prizadevanja za Cerkev pristnih evangelijskih vrednot, dosledno zavezano vsakodnevnemu boju proti zlorabam in krivicam, tako rekoč že mrtva. Boj proti zlu spolnih zlorab, ki so vselej zlorabe moči, pa se utegne v zgodovino zapisati kot boj, ki je obstal na pol poti, če ne celo kot velika predstava za javnost. Glede na to, da je lahko svetnik tako na hitro postal papež Wojtyla, ki naj bi po nedavnih razkritjih na Poljskem sodeloval pri prikrivanju spolnih zlorab v vrstah svojih sodelavcev, za kar so očitno vedeli mnogi, zadnja trditev niti ni tako pretirana.
Slovenski škofje so Rupnikovo početje ob izbruhu afer obsodili in obžalovali »opustitev dolžnih ravnanj odgovornih in prikrivanje dejstev spolnega in duhovnega nasilja ter zlorabe moči in avtoritete, pa ne le v primeru Rupnik, ampak tudi v vseh drugih primerih, ki so se zgodili v Sloveniji ali kjerkoli drugje«. A nato so tako kot v Rimu utihnili. Javnost je ostala brez konkretnih pojasnil pristojnih v ljubljanski nadškofiji, na primer kdo in kdaj je poskrbel, da v nadškofijskih arhivih ni sledu o pismih domnevno zlorabljenih sester nadškofu Šuštarju, kdaj je obremenilna pisma dobil nadškof Zore, kdaj in komu od pristojnih jih je posredoval, kako so ravnali Rupnikovi predstojniki v Sloveniji ... Potihnile so tudi obljube nadškofa Sajeta, da bodo v Slovenski škofovski konferenci ustanovili neodvisno komisijo za preiskovanje spolnih zlorab.
Po izbruhu afere Rupnik je bil duhovnik in teolog Ivan Štuhec zelo jasen: »Še dobro, da se nobeni ni zmešalo! Preživeti v tem brezumnem paradoksu ni ne herojstvo ne svetništvo, ampak mučeništvo. Dobra tri desetletja so (redovnice) živele med nakovalom spolne, psihične in duhovne zlorabe ter kladivom svetovne slave. To pomeni, da so dobesedno zmrcvarjene. (…) Ob tem pa se postavi ključno vprašanje, kaj bodo storili tisti, ki so za probleme vedeli in jih niso reševali …« Dr. Štuhec je postavil pravo vprašanje, vendar javnost ostaja brez odgovora nanj. Molk je tudi za Cerkev v Sloveniji očitno preveč mikavno sredstvo odzivanja, da bi se mu kar tako odrekla.
