V polju političnega nagovarjanja pozabimo na kakršnokoli korektnost. Kot vidimo v zadnjem času, je tam dovoljeno vse. Najbolje bo, da odmislimo res amaterske in s sovražnim govorom prežete pamflete v tem letu proti Golobovi vladi, proti referendumu in neiskrive nagovore Anžeta Logarja a svojim pozivom, da obstaja izbira. Seveda se on ponuja tam v sredini med Janezom Janšo in Robertom Golobom z res samo njemu in ekipi duhovitim plakatom, kjer je med Janševo in Golobovo ulico Logarska dolina. Anže se nam torej ponuja kot poosebljenje ene zakotne doline, ki se konča pod gorskim masivom Kamniških Alp. Ali pa nas v nadaljevanju čaka še spomin, da je vstop v Logarsko dolino ena najbolj prepoznavnih vizualij sodobne Slovenije po zaslugi reklamne akcije Slovenija, moja dežela. Torej, poleg ugotovitve, da obstaja izbira, nas čaka še revidiranje zgodovine, kjer se nam bo Logar z Logarsko dolino prodajal kot začetnik naše avtohtone znamke Slovenija.
Po zaupanju so politiki na zadnjem mestu
Ena od legend svetovnega oglaševanja David Ogilvy si mami ni upal priznati, da dela v oglaševalski industriji. Raje ji je na vprašanje, kaj počne v življenju, odgovoril, da igra piano v bordelu. V zlatih časih, ko so po drugi svetovni vojni oglaševanje, marketing in različne oblike promocij trasirale pot potrošniški družbi s svojimi reklamnimi spoti, oglasi in akcijami, so ustvarjalci vedeli, da je vse skupaj na robu korektnosti. Vedeli so, da ni lahko priznati najbližjim, da si izmišljujejo reklamne akcije le zato, da drugi več prodajo in iz naših žepov potegnejo vse presežno in vse zakreditirano. Bistvo oglaševanja kot zapeljevanja nima nič opraviti z informacijo, resnico ali dejanskim stanjem. Gre za klasično vsiljevanje potrebe, želje in občutka zadovoljstva. Enako velja tudi za politično oglaševanje.