Prihajajoča nedelja bo zame še kar okej, naslednja pa bo prav mrka. Na srečo je v moji občini drugi krog županskih volitev, tako da lahko ohranim stare navade. Že mesec dni se namreč ritual ponavlja: jutranja kava, sprehod do volišča, klepet s prijatelji o svetli prihodnosti, ki nas čaka ob ugodnem izidu volitev, potem pa dolg večer v nestrpnem pričakovanju rezultatov.
V ponedeljek bo vse drugače, vse bo bolj togo in dolgočasno, nobene volilne kampanje ne bo. S televizijskih ekranov bo celo izginil »cvetober klenih mož«, ki zgledno razlagajo, kako je treba voliti in kako je naše glasovanje lahko usodno za narod in državo. Odvzeli nam bodo bistre misli in vsakotedenske volitve, demokratični obred, ki si ga zasluži vsak državljan. Ah, žalostno! To je približno tako, kot če bi se papež odločil, da nedeljske maše ne bo več. Na srečo prihodnost le ni tako črna. Politični razred nam daje kar nekaj upanja. Pojavljajo se nove in nove zahteve po referendumih in povsem gotovi smo lahko, da bo tako, vse dokler se bo levosredinska vlada zadržala na oblasti. Jasno je tudi, da bi bilo množična glasovanja nespametno združiti na isti dan. Opravilo rednih tedenskih volitev je torej treba ohraniti in skrbno gojiti. Za doseganje visokih ciljev je demokracijo pač treba osmešiti do konca. Kdor si je zamislil pet volitev v sedmih tednih, si zasluži najmanj nagrado Saharova, ki jo Evropska unija podeljuje posameznikom, skupinam in organizacijam za izjemen prispevek k svobodi misli in razvoju demokracije.
Da je politika prišla do zelo nizke točke, nazorno kažejo tudi lokalne volitve. Izognil sem se skušnjavi, da bi napisal »do svoje najnižje točke«, saj me je sledenje političnemu življenju v Sloveniji in Italiji naučilo, da imajo naši politiki izjemno sposobnost iti vse nižje in nižje. Skoraj povsod so zmagale liste. Znak krize političnih strank in izraz nezaupanja do nacionalnih politikov, ki modrujejo iz Ljubljane. Fenomen ni nov in se iz volitev v volitve krepi. Ponujajo enostaven program: krajani na prvo mesto, skrb za lastno občino, boj proti centralizaciji in apetitom, ki prihajajo od zunaj, in seveda prevetritev prostorskega načrta »ekskluzivno v interesu občanov«. Populistična govorica, ki nam nič ne pove o samih listah in o »stricih iz ozadja«, ki stojijo za vsakim novim lokalnim političnim združenjem. Po drugi strani stranke na lokalni ravni štejejo vedno manj. Dejstvo je, da so skoraj povsem izgubile mrežo, ki so jo imele v vsaki občini, in da okoli njih ne mrgoli več široka mreža aktivistov, ki bi bili pripravljeni delati in se angažirati za zmago.
Nazoren primer je Koper. Tam so socialdemokrati in njihovi predhodniki od leta 1945 do 2002 neprekinjeno kraljevali na politični sceni. Danes je njihova kandidatka na županskih volitvah dobila »zavidljivih« 2,02 odstotka glasov. Slabše od nje se je odrezal samo še predstavnik Levice. Iz mestnega političnega življenja jih je že pred dvajsetimi leti skoraj izbrisal Boris Popovič. Nihče ni pričakoval, da se bo mladec, ki je odraščal sredi hitrih avtomobilov in lepih punc, kdaj podal v politične vode, še manj pa, da bi lahko zmagal. Za etablirane koprske politične stranke je bil njegov triumf pravi šok. Postal je eden uspešnejših lokalih šerifov, ki so se povzpeli na županski stolček po vsej Sloveniji. Brez velikega obzira do ustaljenih političnih manir je v nekaj letih spremenil podobo Kopra. Sivo »jugoslovansko« pristanišče je postalo razvijajoča se turistična destinacija in Koper je postavil nove mejnike v nacionalnem dojemanju slovenske obale. Mesto je upravljal kot družinsko podjetje. Njegovi nasprotniki so bili besni. Konfrontacija je bila vedno bolj ognjevita. Z dobro mero smisla za provokacijo je Popovič sanjal o otokih, nebotičnikih in drugih arhitektonskih podvigih. Svojim nasprotnikom, ki so ga zmerjali z nekulturnim mulcem, je posmehljivo odgovoril, da je zadnjo knjigo prebral v osnovni šoli, ko je za domače branje prelistal Janka in Metko. Hkrati je takoj dodal, da ima prav zato izvrstne svetovalce. Po šestnajstih letih so ga Koprčani imeli dovolj. Odslovili so ga pred štirimi leti in na zadnjih volitvah potrdili, da si v občinskem političnem življenju želijo predvsem normalnosti. Čeprav njegovi nasprotniki tega ne bodo nikoli priznali, bi težko trdili, da Popovič ni bil koristen za Koper. Za korenite spremembe je potreboval dva mandata, potem pa je postalo mučno za vse.
Poučna zgodba, ki nam pove, da sta dva mandata potrebna, trije pa že preveč. O tem priča tudi poročilo Sveta Evrope o lokalnih volitvah, ki prav v neskončnosti županskih mandatov vidi resnejši problem slovenske lokalne samouprave. To, da imamo župane, ki kraljujejo že desetletja, da imamo občine (tudi mestne), v katerih se niti ne pojavijo protikandidati, ni znak dobrega delovanja občinske uprave, ampak resen problem. Tega se je treba zavedati. Ista oseba na istem položaju za nedoločen čas ustvarja sistem moči, ki ni koristen ne za mesto, ne za občane, še najmanj pa za demokratični razvoj družbe. Naj bo jasno: (skoraj) vsak župan je potreben in koristen, toda nobeden ne bi smel biti nenadomestljiv. Politiki so kot konzerve. Po desetih letih se pokvarijo. Na pokrovu morejo imeti vpisan rok trajanja.
