Vem. Nad mano visi damoklejev meč neusmiljenega očitka. Kruh, ali vsaj priboljšek, mi daje Domovina. Kar tam poceni dobim, odnesem v Dnevnik in tu drago prodam. In potem se iz tamkaj dobljenega kruha še norčujem. Tako bi se glasila neprizanesljiva sodba tik pred padcem rezila na kolumnistov vrat. Priznati moram, da vsa graja ni čisto izmišljena. Obilje idej mi neredko vzbudijo že tamkajšnji naslovi.

Potem me pred prenagljenim odzivom posvari izbor učenih ljudi, tudi priznanih umetnikov, od dr. Žige Turka do Iva Bana, ki v razumniških krogih nekaj veljajo. Vsi ti se pojavijo takoj za naslovnico in poudarjajo neodvisnost piscev, slavijo tamkaj zbrano novinarstvo nasploh in jamčijo, da gre za predstavljanje dejstev. Ekipa pa da je zvesta svojemu poslanstvu, to je širjenju resnice.

In le kdo, vsaj malo razumen, bi se lahko branil tako prepričljivih oznanil in ne bi kupil edinega tednika v domovini, ki mu, sicer le po lastni izjavi, naklada raste. Zaradi nabora prepoznavnih podpornikov, ne le dveh zgoraj omenjenih, se zdi pisanje utemeljeno. Pomislekov o predstavljenih idejah pa vseeno ne zmanjka.

Pojdimo v središče problema. Lokacijo daje slutiti že izbor naslovnice predzadnje Domovine, ki prinaša podobo antičnega junaka. Prav v sredini njegovega kipa je vir težav. Velikanova moškost je odkrušena in o njej skorajda ni več sledu. Ko bi ne imel košate brade, bi bil lahko tudi angelsko bitje, ki je menda brezspolno. Sliki ustreza tudi naslov – Odstrel moškosti. Nadaljuje pa se z zapisom, da sodobna družba ubija moškost in kriminalizira moško seksualnost. Mnogi moški čutijo, da so temeljne lastnosti moškosti, dominantnost, samozavest, heteroseksualnost, omejevanje čustvenega izražanja, napadane. Pri tem je šlo Ameriško psihološko združenje tako daleč, da je tradicionalno moškost opredelilo kot dejavnik tveganja. Pravi moški več kot očitno izginjajo.

Tako pisec Domovine, ki v podkrepitev navaja še domačo znanost, dr. Andreja Perka. Ta ugotavlja, da postmoderna družba jemlje vlogo družini, očetu in posredno tudi materi. Glede na vsa feministična gibanja in s tem povezana preganjanja moških so ti v slabem položaju. Če se ne vrnemo k tradiciji, smo izgubljeni. Pravemu moškemu ženska zaupa in mu v kriznih situacijah prepušča reševanje zadev.

Žlahtno pisemce bralke je povsem usklajeno s pogledi dr. Perka na zakon. Gospa pripominja, da so v njenih časih ob poroki ženske obljubile ponižnost in še pokornost, kajti kjer je ljubezen, pokornost ni nič takega.

K tej romantiki gre imenitno slika iz neke TV-oddaje, o kateri sem pisal že pred dobrim desetletjem. Priden slovenski kmetič, ki skrbi za družino z desetimi otroki, se je pohvalil, kako imenitno je, če imaš ženo, ki je tako dobra nesnica. S temi besedami, iskrenim komplimentom svoji soprogi, je zajel celotno tradicionalno ideologijo in povedal bolje, kot to uspeva vsem našim učenim tradicionalistom.

Premišljevanju v Domovini sta dodani fotografiji vplivnežev, ki sta vzor mnogim mladim moškim, Jordana Petersona in Andrewa Tata. Ker zlasti slednji ostaja brez kakršnega koli komentarja o kriminalni dejavnosti in še posebej odnosu do žensk, se je bati, da tudi za moškost zaskrbljeni pisec ni med Tatovimi kritiki in mu je človek bolj kot nasilnež prispodoba možatosti.

Kje je zdaj rešitev in kje so moški? Zanimivo, da se ponuja v isti reviji izpod peresa Milene Miklavčič. Možatih moških ne zmanjkuje, piše avtorica. Takih, ki imajo težko roko, je vedno več. Ne manjka jih ne v levem ne v desnem okolju in prav tako ne v krščanskih družinah. Od nekdaj pa vse do današnjega dne je tako. Le da so včasih ženske še dosti bolj molčale kot danes. Če so bile žrtve nasilja, so bile same krive, če je zanosila, je bila lajdra hudičeva, tudi s prižnice.

Tako avtorica, ki je najbrž najbolje preučila tovrstno slovensko zgodovino zadnjega stoletja. Za pomanjkanje moškosti in možatosti se torej ni bati.

Naj za sklep poskusim še potolažiti zaskrbljene pisce, ki se že na naslovnici pod Odstrelom moškosti sprašujejo, s kom se bodo poročale naše hčere. Verjamem, da razmere niso brezupne. Med prebežniki, migranti in podobno poimenovanimi ljudmi se sicer le malokdo odloči, da bi se naselil v Sloveniji. A morda ni vse izgubljeno. Pomislimo na nekatere, ki so vseeno ostali in močno pripomogli k prepoznavnosti Slovenije v svetu. Ko se Saša Dončić s predniki ne bi naselil pri nas in osvojil srca prelepe kandidatke za miss Slovenije Mirjam Poterbin, bi ne imeli Luke Dončića, slovenskega nacionalnega ponosa.

In ko smo ravno pri misicah, najlepša pred nekaj leti ni bila le najlepša. Bila je odličnjakinja, violinistka v simfoničnem orkestru, diplomirala je na ekonomski fakulteti in je navdušena športnica. Kdove kdaj se je neki migrant, morda celo dva, naselil v Ribnici, kjer so ga ljudje očitno sprejeli brez posebnih zadržkov. In iz te zveze se je rodilo nesporno pametno in tudi najlepše slovensko dekle nekega časa, Maja Čolić.

Samo dve imeni sem predstavil. Za vse ostale, ne čisto avtohtone od Karantanije dalje, po katerih je Slovenija prepoznavna tudi v svetu, pač ni prostora v eni kolumni. Končno pa niti domačih kerlcev ne manjka, le previdnost ne škodi pri izbiri.