Prva in druga Jugoslavija sta bili koristni za Slovenijo. Ne glede na to pa je Slovencem v tej druščini počasi postajalo vse bolj nelagodno. Premik na zahod se je začel nekje v šestdesetih letih. Takrat so v Jugoslaviji vsi gradili avtoceste na relaciji vzhod–zahod, namen je bil povezati državo, federacijo in vse njene narode in narodnosti. Slovenci so imeli druge plane. Hoteli so čim hitreje v Celovec in Trst. S tem bi ponovno združili enotni slovenski kulturni prostor, pa tudi trge, na katere je vedno bolj pogledovala slovenska ekonomija. Leta 1969 je »cestna afera« označila začetek spopada med starimi režimskimi strukturami in novim »liberalnim« duhom, ki se je širil v Ljubljano, Zagreb in Beograd. Ko se je elitna druščina oblastnikov, ki so se zbrali okrog jugoslovanskega patriarha Josipa Broza - Tita, odločila, da ne bo prepustila oblasti, so na jugu »liberalci« končali v zaporu, v Ljubljani pa so Staneta Kavčiča, najvidnejšega domačega predstavnika liberalizma, postavili v zlato kletko in nadaljevali njegovo politiko brez njega.

Iz Slovenije verjetno ne bo treba zbežati. Imperiji, federacije in unije minevajo. Slovenija pa je vedno izbrala pravilno pot in tako postajala vedno lepša, vedno bolj samostojna in vedno bolj bogata.

 

Stvari so se tako še naprej premikale, počasi sicer, ampak so se. Na novo so se odkrivale lepote Plečnikove arhitekture in z njo tudi srednjeevropski duh prestolnice in republike. Pisatelji in intelektualci so se zoperstavili postopni »jugoslavizaciji« družbe in skupaj s češkim pisateljem Milanom Kundero razmišljali o žalostni usodi srednje Evrope in o njeni sladki smrti. V izgradnji post-balkanske identitete so tudi nepomembne stvari postale pomembne. Smučarji in skakalci so se začeli enakovredno kosati z avstrijskimi, švicarskimi, francoskimi, italijanskimi in skandinavskimi šampioni. Tako se je Slovenija vedno bolj počutila del srednje Evrope in zahodnega sveta. Da je lahko v tem prostoru uspešna, je dokazala tudi domača industrija, saj je bila sposobna proizvajati najboljše in najbolj inovativne smuči na svetu. Ljubljana se je tako oddaljila od ostalih delov Jugoslavije in Slovenci so v federaciji postajali vse bolj posebni. Ko so leta 1989 Srbi hoteli organizirati njihov »miting resnice« sredi Ljubljane, so stvari postale jasne. Iz federacije je bilo čim prej treba oditi in čim hitreje prehoditi pot, ki vodi v evroatlantske integracije.

Slovenija je tako vstopila v elitni klub, kjer Slovenci niso bili več najbolj pridni, najbolj delavni, najbolj inovativni in najbolj razviti. Nekateri tako z nostalgijo gledajo na čase, ko je dežela bila balkanska Švica, drugi res ne bi imeli nič s »hegemonistično« ameriško politiko in sanjajo o neuvrščenosti in o alternativnih svetovih. Kot v osemdesetih letih se v časopisih vrstijo polemične razprave o položaju v svetu in o neznosnosti »neoliberalne« družbene ureditve. Jasno je,da vedno večji del Slovencev ni zadovoljen s položajem, v katerem je pristal, in prav zaradi tega kritična družba ponovno uporablja stare metode. Spet se v Sloveniji sanja in spet se iščejo sprejemljive alternative.

V tem ni nobene posebnosti. To se dogaja tudi drugod v Evropi. Jasno je, da sta pot in cilj še nejasna in daleč na obzorju. Nemške lokalne volitve so dokazale, da obstajajo alternativne poti, na levi in na desni. Če so te dobre, je seveda stvar debate. Nekateri tako že iščejo osebne rešitve. Irene Cecchini, briljantna italijanska študentka, ki obiskuje tečaj mednarodnih odnosov in diplomacije na Univerzi MGIMO v Moskvi, se je februarja udeležila razprave z naslovom »Močne ideje za nove čase«. Slavnostni gost je bil ruski predsednik Vladimir Putin. Prav tiste dni je bil predsednik in njegov režim v očišču viharja, ker je v zaporu umrl disident Aleksej Navalni. Cecchini je v razpravi prosila Putina, naj omogoči preselitev v Rusijo tujcem, ki se prepoznajo v njihovih moralnih in tradicionalnih vrednotah. Putin ji je takoj odgovoril, da je njena zamisel dobra in v duhu »močnih idej za nove čase« sprejel odlok, da bo Moskva nudila pomoč vsem tujcem, ki zavračajo politike dvojih držav, »ki so namenjene vsiljevanju uničujočih neoliberalnih idealov ljudem in so v nasprotju s tradicionalnimi ruskimi duhovnimi in moralnimi vrednotami«. Vizume naj bi bilo možno dobiti že ta mesec.

Iz Slovenije verjetno ne bo treba zbežati. Imperiji, federacije in unije minevajo. Slovenija pa je vedno izbrala pravilno pot in tako postajala vedno lepša, vedno bolj samostojna in vedno bolj bogata. Notranja razprava o usodi Slovenije se bo nadaljevala. Očitno je, da se peljemo skozi tesen predor. Usoda bo jasna, ko bomo zagledali luč na koncu tunela. Samo takrat bomo lahko ugotovili, ali smo blizu izhodu ali pa smo zagledali vlak, ki prihaja iz nasprotne strani. 

Priporočamo