Slišalo se je približno takole: generalna sekretarka stranke Gibanje Svoboda Vesna Vuković odhaja na lastno željo, potem ko je opravila vse zadane naloge. Dober vic, ni kaj. Politika je še enkrat pokazala, da je vse skupaj ena velika šala. Dober štos, v katerem se eni zabavajo, drugi pa malo manj. Predvsem zato ne, ker velikokrat ne razumejo tega posebnega smisla za humor.
Smisla za humor ni imel še noben oblastnik v tem prostoru. Vse smrtno resno, usodno, prelomno in na robu katastrofe. Vsi so tekmovali v tem, kdo bo bolj zaskrbljen in bolj apokaliptičen v napovedih. S humorjem je nekaj poskušal kameleonski Karl Erjavec in potem gagajevski Marjan Šarec. Ostalo je na poceni dovtipih, primerjavah in starih štosih z znamenitim kurjenjem ognja v času, ko je zajec še v gozdu. Iz znamenitega poziva Roberta Goloba, da je zdaj čas za ples, se v zadnjem obdobju norčuje največja opozicijska stranka z vprašanjem, ali nam je še za ples, in nas poziva na ulice na prvi pomladni dan. V tem res ni nič smešnega.
Skratka, naša politika se odvija kot zaporedje dobrih vicev in pregovorov. Na prvem mestu sta zagotovo dva: čas je zlato in kuj železo, dokler je vroče. Vsi pri političnem koritu se zavedajo, da je njihov čas gostije ob oblastniški mizi časovno omejen. Zato je treba vsako minuto spremeniti v zlato in iz vsakega vročega železa narediti osebni profit. Tako lahko tudi razumete vse tiste, ki se selijo iz ene zmagovite stranke v drugo. Z ene pozicije na drugo. Z enega ministrstva na drugo. Šarec in Erjavec sta bila v tem skupaj svetovna rekorderja. Še več je rekorderjev na nižjih nivojih. Adijo, ideologija, dobrodošla priložnost, ki jo je treba izkoristiti.
Primer Vesne Vuković zajema kar nekaj pregovorov. Kdor visoko leta, nizko pade je prav priročen. Od višine se je še vsakomur zvrtelo. Pa pijanost od moči te prej ko slej položi na tla. Pa tudi ta, da ni vse zlato, kar se sveti. Lahko da je po besedah njenega šefa opravila vse, kar je bilo začrtano, ampak vmes se nič več ne blešči in zlato vse bolj postaja navadno temno železo. Lahko bi dodali še rek, da je sreča pač opoteča. Pred dvema letoma je bilo te sreče na pretek. Posebna sreča in posebna šansa. Zdaj se vsi samo še opotekajo in zatekajo k izgovorom.
Najmočnejša nova parlamentarna stranka je to srečo izkoristila na polno. Vendar pozabila na kar nekaj rekov. Da recimo ena lastovka še ne prinese pomladi. Ali pa, da iz te moke ne bo kruha. Ali pa tega, da brez dela ni jela. Ter ključnega, da obljuba dela dolg. Skratka, ni dovolj, da se samo pojaviš in zmagaš. Tej prvi lastovki morajo slediti jate njih. In teh jat ni in ni bilo v dveh letih. Ostala je prva lastovka s svojo jato, ki pa se je počasi redčila. Največkrat z odstopi, izstopi in izključitvami. Prav tako ni dovolj, da na veliko govoriš, analiziraš, obtožuješ, razlagaš in obljubljaš. Predvsem moraš obljube izpolniti in znati iz moke narediti kruh. Kaj ti pomagajo polna skladišča moke, če pa ne zna nihče zamesiti kruha. Kaj šele ga dobro speči. Znajo pa vsi pečenega razgrabiti zase.
Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade je lakmusov papir vseh politik. Bolj ali manj se politične stranke ukvarjajo le še s tem, kako spotakniti, prelisičiti in v jamo spraviti drugo konkurenčno stranko. Pri tem gre za kopico varanj, spinov, lažnih novic in afer, ki pa na koncu udarijo tudi tistega, ki je drugemu kopal luknjo. Lep primer je zgodba ob nakupu stavbe za sodno palačo na Litijski v Ljubljani. Skoraj vsi so prepričani, da je afero zakuhala največja koalicijska stranka, da bi oslabila koalicijsko partnerico. Rezultat je bil poguben prav za največjo koalicijsko stranko. Njen rejting je strmoglavil v dolino. Skratka, sama je padla v izkopano jamo.
Kratek vrinek. Ko sem se zadnjič peljal mimo te stavbe na Litijski, me je spreletela ena misel: kdo je toliko neumen, da sploh kupi to stavbo? Pa ne zaradi stanja, v katerem je napol razsuta, v steklo oblečena nepremičnina. Temveč zaradi pozicije. Stavba stoji pet metrov stran od Lidla. Pet metrov stran od veletrgovca. Kakšno sporočilo je to, da ena ključnih vej oblasti izgleda kot podaljšek nakupovalnega kubusa?
Veliko vicev in pregovorov pa se dotika našega razočaranja nad politiko, politiki in strankami. Na primer, ko spremljamo razprave v parlamentu, je še najbližji rek, da prazne buče močno donijo. Toliko galame in toliko praznosti. Toliko grmenja z besedami in takšna intelektualna revščina. Ali pa ta, da so ponoči vse krave črne. Kar pomeni, da so vsi politiki enaki. Vsi se pokvarijo, vsi postanejo egoisti, vsi gledajo le še na svoj žep in interese in vsi se držijo svojih stolčkov za vsako ceno. Politika postane ena sama nepoštena igra, eno samo ovajanje drugega in ukvarjanje s samim seboj. Tisti, predvsem Anže Logar in Borut Pahor v prvi vrsti, ki tako radi v teh časih nekaj bluzijo o sodelovanju, o platformi poenotenja in sedenju na dveh stolih, naj si zapomnijo naslednji pregovor. Tisti, ki hoče sedeti na dveh stolih, na koncu obsedi med obema stoloma na tleh …
