Mislim svoje mesto: Predpisi močnejših

Pešci tovrstnega pritiska tistih za sabo nimamo. Kot tudi ne razloga za jezo nad tistimi pred nami, ki se preveč obirajo. Ali kar stojijo in čakajo na zeleno, čeprav je cesta prazna. Recimo Resljeva, če pridemo do nje po pešcem, kolesarjem in ertevejevskim avtom namenjeni Čufarjevi. Ti zadnji zapeljejo nanjo, ko vidijo, da je prazna. Pred tem povsem legalno zaprejo pločnik in kolesarsko in čakajo, da bodo lahko ne glede na semafor smuknili na cesto. Medtem ko moramo pešci in kolesarji kljub temu, da tudi mi vidimo, da je cesta prazna, čakati, da se nas usmili semafor. Oziroma bi morali, saj nisem edini, ki grem čez pri rdeči. Medtem ko nekateri čakajo nanjo tudi po več minut, saj ne vejo, da morajo na tem semaforju pritisniti na modro škatlo, za katero sem dolgo mislil, da je namenjena le slepim in slabovidnim. Odkar vem, da je tam tudi zaradi videčih (za kar na semaforju ni nobenega opozorila), na to včasih, ko sem dobre volje in se mi ne mudi, opozorim tiste v moč predpisov tako slepo verujoče državljanke in državljane, da so na svojo zeleno, ki sama od sebe ne bo prišla nikoli, sposobni čakati, vse dokler se jih usmili kdo od poznavalcev.