Veter z desne, da ne pretiravam z viharjem, se še ni polegel. Strateški svet proti sovražnemu govoru je pod lupo in kritične oči ne zamudijo nobene priložnosti za diskvalifikacijo kar počez. Tino Mamić, urednik Domovine, se je predsednice sveta lotil s posebno strastjo do razvrednotenja kot osebe v celoti.
Ker večina bralcev ve, da sem podpisani kolumnist tudi član omenjenega sveta, bi bilo lahko videti, da nastopam kot zagovornik Nike Kovač. Nikakor. Ne potrebuje tega. To je morda le stranski učinek mojega pisanja. A težko je biti tiho ob besedah omenjenega urednika.
Avtor uvodoma ugotavlja, da je Nika Kovač preprosto dekle. Se popolnoma strinjam, in najbrž vsakdo, ki jo pobliže spozna. A od tega soglasja dalje se v vsem ostalem s piscem močno razlikujeva. Po Mamićevem mnenju se antropologinja ne spozna na sovražni govor, saj se ukvarja z dokazovanjem, da je človek nastal iz opice. (To dognanje je, vsaj tako je sklepati, v nasprotju z avtorjevim prepričanjem). Sovražni govor pa je domena pravnikov, jezikoslovcev in komunikologov. Vlada, ki intelektualno nima presežkov, kljub temu ne more povabiti in poslušati takega dekleta.
Najprej o skupini, ki je pripravila priporočila za to področje, ki je središče kritike, a je le eno od petih. Od desetih članov so štirje pravniki, dva z doktoratom, trije novinarji, med njimi doktor komunikologije, pa še jezikoslovka. Po Mamićevih kriterijih bi težko našli boljšo sestavo. A kaj, ko najbrž nis(m)o »ta pravi«.
Pa še beseda o preprostem dekletu. Ni samo to, čeprav ji je prav to šteti za posebno vrednost ob dejstvu, da je taka ostala tudi ob nazivu Slovenke leta, ene izmed Evropejk leta po izboru francoske vlade in ne nazadnje edine Evropejke z Obamovo štipendijo. Mamićevo poudarjanje, da ni sposobna narediti vozniškega izpita, čemur je kos plebiscitarna večina Slovencev, kaže le na avtorjevo moralno pritlehnost. Je pa Nika Kovač brez vozniškega izpita varno popeljala prav to plebiscitarno večino na volitve in referendume. Rezultat je znan. In še ekipa več sto prostovoljcev, tudi iz tujine, ki pomagajo po poplavah, je prispevek njenega inštituta. A veter z desne ne skopari z lažmi in žaljivkami tudi na račun te pomoči.
Urednikov kolega Rok Čakš pa v isti številki, najbrž nevede, oporeka Mamiću. Piše namreč, da zanj noben svet za preprečevanje sovražnega govora ni legitimen, če v njem ni Žige Turka. Ampak ali ni Turk gradbenik, tako kot na primer Hojs? Morda pa je trda znanost, ki temelji na betonu in Adamovem rebru, tudi za sovražni govor prepričljivejša od Nikine antropologije in Darwina.
Pa še malo o težavah pri opredeljevanju sovražnega govora v najširšem pomenu. Ko bi bilo enostavno, Veliki znanstveni komentar kazenskega zakona (tik pred natisom) ne bi samo 297. členu, ki govori o javnem spodbujanju sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, posvetil 34 strani razmišljanj, ki so tudi za pravnika zahtevno branje.
Naj za uvod prenesem besede bosanskega kolega, ki je pred nekaj leti rekel, da je Bosna kup smodnika, in samo beseda, temu primerna, zadošča za iskro, ki bo vse skupaj pognala nekam v že videno. Temu dodajam še svoj pretekli zapis o Hitlerjevem govoru leta 1933 v tovarni Siemens. Njegove takratne besede bi težko izpolnjevale vse kriterije sovražnega govora, a zgodovina je potrdila njihovo nevarnost. Današnje govoričenje, prav tako v Domovini, kot prej Gamsovo na RTV, da je Hitler hotel dobro človeški civilizaciji, ampak je slabo izpadlo, je bodisi na robu slaboumnosti oziroma čez bodisi znak strinjanja, da je čisto primerno narediti dobro za civilizacijo nadljudi vse, kar je bilo (dobrega?) storjenega v te namene.
Seveda je lahko težava, če je edini kriterij preganjanja javne besede vznemirjanje javnosti. Ne nazadnje tudi moje kolumne na določeno javnost učinkujejo prav tako. Opozorilo Alija Žerdina, da tako določbo lahko enako uporablja avtoritarna oblast, je na mestu. A kljub temu obstajajo močne varovalke. Presoja o pregonu in kaznovanju je v rokah tožilstva in sodišča, ki sta ločeni od oblasti. Res je, da zakon sprejme oblast izven njiju, a je tudi ta podvržen presoji ustavnega sodišča. Vendar je ob izrečenem vselej treba videti kontekst, ki zna biti zapleten. Zapletenost konteksta dobro ilustrira analiza, ki potrjuje, da sodišča izrekajo obsodilne sodbe zelo redko, v zadnjem obdobju le tri na leto.
Pri poplavi osebnih in skupinskih razvrednotenj, od Nike Kovač do beguncev, ki niso naše vere in kulture, je težko kar na hitro reči, da je prizanesljivo obravnavanje znak civiliziranega kaznovanja. Morda je dobro, da je bila najvišja izrečena kazen še vedno pogojna. Prav tako mislim, da je dobro, da sodišča začno s pogojnimi kaznimi. Mislim pa tudi, da bi bilo treba razmišljati podobno kot pri ničelni toleranci glede nasilja. Predvsem ne nujno strogo, pač pa dosledno.
In za sklep. Nobenega hrupa današnjih protestnikov ni bilo, ko je prejšnja vlada predlagala do 1000 evrov kazni za nespodobno vedenje do politikov ali njihovih družinskih članov. Pa je omenjeno vedenje neprimerno širši prostor od vznemirjanja javnosti. Še učiteljica bi dobro premislila, preden bi politikovemu mulcu za razgrajanje dodelila kakšen opomin.
