Na okroglih podstavkih so stali sredi križišč, se obračali na petah ter dvigali in širili roke zdaj v eno, zdaj v drugo smer. Ko sem nekoč na poti iz šole ignoriral enega od njih in prečkal Titovo v prepovedanem trenutku, sem bil prepričan, da mi nič ne more, saj ne sme zapustiti svojega podstavka. A si je besni prometnik vzel čas, da me je dohitel in pošteno nahrulil. Kar pa ni zaleglo, saj še zdaj mislim, da imajo pešci pri prečkanju prazne in pregledne ceste pravico sami skrbeti za svojo varnost. Zato takratnih prometnikov, ki so bili še posebej pasji do pešcev in kolesarjev, nikakor ne idealiziram. Kar pa ne pomeni, da jih v posodobljeni, na šoferje usmerjeni verziji v času konic ne pogrešam na današnjih ljubljanskih križiščih.
nasilje
Nasilno maščevanje: otroci gredo od doma s solzivcem
