Ali lahko upamo na preobrat ali pa bodo stvari drsele naprej po ustaljenih tirih in vedno hitreje? O možnem preobratu se vprašujejo analitiki in komentatorji dogajanja v Ukrajini, ki ne plavajo s tokom zahodne propagande. Eden med njimi ugiba, ali se morda približujemo točki, ko bo postalo nemogoče zahodni javnosti še naprej prikrivati realnost. Ko govori o realnosti, misli na položaj na vojaški fronti v Ukrajini, kjer Rusi kljub vse večjemu zahodnemu angažmaju nezadržno napredujejo, pa tudi na boleč poraz Zahoda v ekonomski vojni proti Rusiji. Če bi pogledali čez plot evropskega in anglosaškega sveta, v katerega smo zaprti, bi videli, da Zahod štirih petin svetovnega prebivalstva ne obvladuje več niti ideološko. Šojgu in Putin sta v govorih prejšnji teden na moskovski konferenci za mednarodno varnost ponudila koherenten in prepričljiv ideološki odgovor na zahodno propagando, vsaj kar zadeva mednarodne odnose. Ta odgovor resonira v večini sveta.
Ideologija ima logiko. Ta propaganda pa je vse bolj improvizirano krpanje. Zaseči nam hoče prihodnost, briše nam zgodovino, v sedanjosti pa se opoteka in spotika ter je nekako ne dohaja več. Morda lahko gledamo na propagando kot na aplikativno ideologijo, ki neizbežno pripelje do tega, da med neštetimi aplikacijami ni več povezave, kaj šele usklajenosti. Če je ideologija bolj ali manj celovit pogled na svet, je propaganda drobljenje sveta. Disonanco med propagandnimi drobci skuša prevladati s pospeševanjem drobljenja in nazadnje proizvaja le še kaos, ki briše ostanke logike. Zdi se, da je to dejansko vse bolj cilj zahodne politike in propagande.
Bojim se, da nas iz tega pogrezanja v nelogičnost in kaos ne bo rešilo to, da se bo naposled prikazala realnost. Na podlagi česa se bo prikazala in kako naj si razložimo, zakaj se še ni? Jutri ne bo bistveno drugačna, kot je danes. Zakaj je ne vidimo že zdaj? Realnost sama nam ne bo v pomoč, če ji pri tem ne bomo pomagali. Realnost nima svojega jezika, s katerim bi nas nagovorila. Če nas bo udarila po glavi, bo bolelo, ni pa nujno, da jo bomo ugledali. Pomagati ji moramo, da spregovori, ker lahko spregovori le skozi nas. Temu se v političnem jeziku reče ideološki boj. Toda to je jezik politike, ki je drugačna od te, ki nam vlada. Ohranjati ta politični jezik in ga uporabljati je zato politični boj.
Politični boj pa je zadušen, tako na Zahodu kot v Evropi in nazadnje v tej deželi, ki se je kot država postavila na napačno stran zgodovine in se samouničuje. Namesto političnega boja imamo incestuozne spletke in spopade znotraj vladajočih elit, v katere je ljudstvo kdaj pa kdaj pritegnjeno v vlogi statista, sicer pa gledalstva. Občasni samostojni nastopi ljudstva ne dosežejo politične organiziranosti in kontinuitete, ideološko pa praviloma ne presegajo nasprotovanja elitam, ki so brez ideologije. Nadomestile so jo z zblaznelo propagando. Ko umanjka logika, propagando podpira nasilje, tako kot sicer propaganda podpira nasilje.
V kakšnem poraznem poideološkem in podpolitičnem duhovnem stanju smo, kako smo miselno in politično razoroženi in razlaščeni, poneumljeni in pokorjeni, kažejo na primer odzivi na umor Darje Dugina. Namesto obsodbe terorističnega dejanja, za katero ni treba vedeti, kdo ga je zakrivil, nas preplavlja topoumno in obenem goreče recikliranje propagandnih konstruktov, ki osmišljujejo in upravičujejo vojno v Ukrajini in njeno eskalacijo.
Namesto zgroženosti nad umorom imamo razumevajoče odobravanje in privoščljivost. Darja Dugina je bila morda res naključna žrtev, a nič zato, saj so jo ZDA obtožile, da je »širila laži o vojni v Ukrajini«. Na seznam so jo dali tudi Britanci. A je takšna obtožba z one strani Rokava ali Atlantika zdaj že kar pravnomočna smrtna obsodba? Zelenski je v aprilu z enakimi »argumenti« grozil s smrtjo novinarki Skabajevi, njegovi pa so pripravljali atentat na televizijskega voditelja Solovjova, in tudi takrat so zahodni »demokrati« to brez pripomb sprejeli. Tokrat je bila bomba verjetno namenjena Darjinemu očetu Aleksandru Duginu, kritiku zahodne civilizacije (in tudi Putina), ki si je to zaslužil kot domnevni »glavni ideolog ruske agresije«. Za propagandiste so ideologi torej legitimne tarče.
Ko osmišljujemo različne »ukrepe« in vojno proti Rusom, ko se premier odloča, da bomo za Nato in natovske vojne plačevali več in hitreje, kot je načrtoval Janša, ko MZZ brez lastnega stališča »skupaj z državami članicami EU« išče »rešitve« za prepoved vstopa Rusov v Evropo, ko prepovedujemo rusko kulturo in umetnost, ko se širi rusofobna propaganda, kakršne ni bilo od nacističnega napada na Sovjetsko zvezo, ko smo pripravljeni požreti vsako bedarijo in laž, pristajamo na dehumanizacijo Rusov in razčlovečujemo sami sebe.
Samorazčlovečenje ne boli, dopušča celo ustvarjalnost in daje nekakšen smisel življenju. Toda obenem smo pripravljeni za to norost dati tudi življenje. Z običajno propagando in obilico sprenevedanja dopuščamo, da ukrajinska vojska obstreljuje nuklearko v Zaporožju. Angleži, ki so najverjetneje vsaj botrovali tej zamisli, lahko upajo, da se bo morebitni jedrski oblak ustavil pred Rokavskim prelivom, Američani so daleč stran, mi pa se bomo njim na ljubo in brez negodovanja tudi prežarčili, če bo treba.
