Po volitvah se nam dogaja točno to. Ranjena zver ne samo maha z repom, temveč spušča obupne glasove in v svoji nemoči lomasti po vsem, kar je v njenem dosegu. Najprej nas kaznuje za napačen volilni rezultat s ponorelimi cenami bencina, mimogrede realizira nakup vojaških igrač in simbolno obglavi ter ukine oddajo Studio City.
V trenutku, ko je začel Janez Janša omenjati in citirati Marcela Štefančiča, smo vedeli, koliko je ura. Še bolje so to vedeli jurišniki na nacionalki. Vedeli, da morajo nekaj storiti. Ne le blokirati honorarje, ne le začasno umakniti oddajo, ne le prekiniti pogodbo z voditeljem, temveč izbrisati, zradirati, uničiti, zravnati z zemljo kultno oddajo, ki je na sporedu skoraj triintrideset let.
Ta maščevalni pohod, te krike ranjene zveri je dobro napovedal že sam Marcel, ko je v zadnji oddaji najprej skozi usta gosta Mladena Dolarja jasno sporočil, da se na obstoju ali neobstoju te oddaje simbolno branijo demokracija, svoboda in pogum. Napovedal je pohod avtokratske vojske skozi osrednjo institucijo javnega pomena. Poslovil se je z besedami: v času, ko obsojamo avtokrata, ki je napadel Ukrajino, moramo kar najbolj odločno obsoditi avtokracijo, ki napada nacionalko.
Seveda jo vsi obsojamo, ona pa gre svojo pot. Janez Janša se od napovedanega labodjega speva naprej obsesivno ukvarja z nacionalko. Tudi ko mu je uspelo med prvim obdobjem vladanja na čelo pripeljati zveste vojake z Jožetom Možino na čelu, ni bil srečen. Še vedno je nacionalko videl kot trdnjavo sovražne vojske. In med njenimi vrstami je bil na prvem mestu Studio City. In njegov voditelj Marcel Štefančič. Janez ni niti enkrat gostoval pri Marcelu. Na nobeno vabilo se ni odzval. Ne v vlogi predsednika vlade, ne v vlogi obsojenca, ne v vlogi opozicijskega liderja. Ne verjamem, da je šlo za strah. Šlo je za ignoriranje. Šlo je za ljubosumje. Šlo je za demonstracijo popolnega nerazumevanja medijev, javnega servisa, kultne oddaje Studio City in njenega voditelja.
Janez ni razumel, ne razume in nikoli ne bo razumel medijev. Razume le propagandiste. Propagandne oddelke, vodje marketingov in zveste akviziterje na terenu. Vsi zvesti mediji, ki v orbiti krožijo okoli njega, so navadni marketinški letaki, slabo narejene propagandne oddaje in amatersko vodeni pogovori. Vse pa druži skupni imenovalec stalnega žaljenja, blatenja, napadanja in tožarjenja političnih nasprotnikov. So ves čas pri roki, ko je treba napadati posameznike, institucije, medije ali novinarje in voditelje. Marcel je bil in bo za njih tarča, ob kateri jim mora biti malo nerodno. Nerodno, če ga odstavljajo in pišejo simbolne obtožnice posamezniki, ki vsi skupaj niso prebrali toliko knjig, kot jih je Marcel napisal.
Logično, da v studiu, kjer sedi Marcel, Janez Janša ni imel kaj iskati. Kako sedeti nasproti voditelju, ki je videl, prebral in napisal več knjig in filmov kot vsi Janezovi najožji verniki, soborci in podporniki skupaj? Kako sedeti nasproti piscu, ki te na straneh tednika Mladina razgalja iz tedna v teden? Priznajte, da je to nemogoče. Absolutno nevzdržno. Celo velikemu Janezu, ki se je kdaj celo pohvalil, da je bil novinar. Čeprav zares o novinarstvu in medijih nima tri čiste. Razen stalnega javkanja in čivkanja, da so proti njemu. Pa Janez, za božjo voljo, kako misliš, da bodo zate, če se stalno spravljaš na njih? In na koncu nekje napol skrušen in napol srečen opazuješ, kako so končno sesuli Studio City in tega Marcela. Ranjena zver bo srečna kratek čas.
Jadranka Rebernik je junakinja. Ob asistenci direktorja Andreja Graha Whatmougha je iz nacionalkinega telesa izgnala hudiča. Kapo dol šefici, ki ima toliko poguma, da reče Marcelu odločen ne. Ona je tista, ki je realizirala želje vseh tistih, ki ukinjajo oddajo že od njenega začetka. Bojana Leskovar, Tomaž Perovič in zgoraj podpisani smo se pred triintridesetimi leti tresli, ali bomo sploh izpeljali prvo odadjo. Vsi na nacionalki so bili proti nam. Logično, saj smo že takrat predstavljali grožnjo. Z Bojano pa sva pred prvo oddajo v tedniku Teleks vsa važna udrihala čez bajto, zaposlene in politiko. Pazite, to so bili še enopartijski časi. In ukinjali so nas skoraj vsako leto. Ko so nas enkrat začasno ukinili zaradi reportaže s snemanja prvega slovenskega porniča, se je zganila civilna družba. Organiziran je bil koncert v podporo oddaji. Trideset let nazaj. Taktike pa so bile ves čas enake. Studio City v vseh njegovih pojavnih oblikah so hoteli uravnotežiti. Mi in naši nasledniki pa smo zagovarjali le eno načelo. V njej bodo nastopili posamezniki, ki so zanimivi in imajo kaj povedati.
Tudi scenarij se ne spreminja. Najprej vzeti avtonomijo, potem ukiniti honorarje, potem zmanjšati proračun za tehniko, na koncu so nam celo odvzeli studio. Nekaj časa smo oddajo delali na strehah in v kleteh nacionalne televizije. Zdaj so Marcela in ekipo pregnali celo s strehe in iz kleti. Poslali so jih na nikogaršnjo zemljo. Kot begunci se bodo v ponedeljek javili. In mi bomo z njimi. Ranjena zver pa bo še kar opletala z repom ...
