Ni lepšega, kot ko se čez modro nebo nad mestom zapodi nadzvočno lovsko letalo. Motorji zagrmijo, zrak drhti, tla se tresejo. Nebo zasije v barvah slovenske zastave, zemlja pa zavzdihne, ko letalo tik pred zastavo prebije zvočni zid. Naša zastava je barve dobila od ptice v grbu Kranjske dežele in je zato bela kot ščit, modra kot orel in rdeča kot njegove noge. To je bil praznik miru. Bogovi so bili za hip srečni. Pogled na zemljo je bil v sončnem dnevu spokojen. Po letu dni vojnega razdejanja, nezaslišanih morij, maščevalnih pohodov, pregona celih hribovskih narodov čez gorske meje in srednjeveških strategij obleganja utrjenih mest do dokončnega genocida se je na nebu pokazal prvi znak miru. Slovenska zastava na kristalnem nebu in za njo sije sedem sonc.
»Enkrat se je to moralo končati,« sem radosten sporočil Borisu Dežuloviću, ki si je lizal rane v votlini v hribih visoko nad Omišem. »Še niso čisto vsi računi poravnani,« mi je na kratko sporočil nazaj. »In dokler niso vsi računi poravnani, še ni konec.« Slišal sem, da je nekoliko malodušen in prebira stare hrvaške filozofske spise indijskega izvora.
Pa vendar. Ne popuščam. Na nebu vidim znake miru. Tako kot Noe med vesoljnim potopom sva tudi midva zadnji dve leti teden za tednom odpirala okno in spuščala vsak svojo golobico v upanju, da se je božja jeza pomirila in so se vode spustile. Vendar je bilo upanje vsakič znova razočarano. »Noe je spustil golobico, da bi ugotovil, ali so vode odtekle s površja zemlje. Toda golobica ni našla počivališča, kamor bi stopila, in vrnila se je k njemu na ladjo, kajti voda je še vedno prekrivala zemljo.« Vse je bilo točno tako kot v Bibliji. Ne samo da je voda še vedno prekrivala zemljo, v blatu in mulju je vsakih pet minut vzplamtela nova vojna. Nekoliko prestrašena nad najino jasnovidnostjo sva ugotavljala, da se je vse, kar sva v ekstatičnem navdihu pisala kot Reševanje vojaka Dežulovića, izkazalo za preroško videnje v prihodnost, prikazen resničnosti iz izmišljenega sveta. Vse je šlo narobe.
Potem pa je Stefano Lusa z Grenlandije prinesel nenavadno zgodbo o tem, kako se je človeštvo odločilo, da ne bo preživelo. Na Grenlandiji so živeli Inuiti, ki so bili prilagojeni na življenje v snegu in ledu. Ker na kopnem ni bilo dovolj hrane, so živeli od morja in so razvili sofisticirano ekonomijo. Živeli so skromno, njihovo življenje pa se je vrtelo okoli preživetja. Okrog leta 1000 so Grenlandijo odkrili Skandinavci in so jo začeli intenzivno naseljevati. S seboj so pripeljali krave in in drugo živino, kljub hladnemu vremenu so razvili poljedelstvo in se z ničimer niso želeli prilagoditi lokalnim pogojem. Bili so uspešna naseljenska kultura, ki je dobro živela od lova na kite in prodaje olja teh velikih živali. Med Evropo in Grenlandijo so razvili živahno trgovino, ki jim je omogočala, da živijo udobno življenje. Inuite so prezirali kot nerazvite divjake in se niso mešali z njimi. Potem pa so cene kitovih izdelkov padle, trgovina je opešala, poljedelstvo je zamrlo, krave niso dajale mleka, ljudje so umirali od lakote. Medtem so Inuiti živeli svoje običajno življenje naprej. Skandinavci bi preživeli, če bi se prilagodili novim okoliščinam in prevzeli njihove navade. Odločili so se, da ne bodo spremenili nič, in so izumrli.
Sijajna zgodba, ki jo je z nekaj rokohitrskimi prijemi zlahka mogoče obrniti v naš svet, kjer zmanjkuje rodovitnih tal pod nogami, nepokvarjene vode in zraka nad njima. Prilagajanje je žalitev. Vemo, da je rešitev v hitri spremembi življenjskega sloga. Na istem smo kot Vikingi. Ampak tako kot Vikingi tudi mi vemo, da se ne bomo spremenili. Ne damo se. Raje izumremo, kot pa da zamenjamo življenjski slog, ki smo ga potrpežljivo gojili od leta 1945 naprej. Vsakič, ko odpremo steklenico mineralne vode in se zapletemo v zamašek, nas pograbi sveta jeza. Če plastenko lahko odpremo, je ne moremo zapreti. Noče iti do konca. In s tem bomo rešili svet? Če nas ne bo pokopal zdrav zvok dizla, nas bodo zagrebli skupaj z baterijami električnih avtomobilov. Kolikšen je ogljični odtis vseh teh raket, ki vsak dan letijo v nebo? Koliko zamaškov steklenic mineralne vode pokuri vsaka? Seveda bomo izumrli.
Ampak raje ne bi. V Dubaju se je na konferenci Združenih narodov te dni zbral cvetober podnebnih strokovnjakov iz vseh držav sveta. Luči so obrnili k ciljem zaustavitve globalnega segrevanja, vzorcem tranzicijskih financ, biodiverziteti, ukinjanju proizvajanja elektrike s premogom, razvoj ogljičnih trgov in spodbude vztrajnosti pri rezanju emisij toplogrednih plinov pa videli kot priložnosti za investicije. Kar koli že to pomeni, je jasno, da se je človeštvo odločilo, da bo preživelo. Tako se rešuje vojaka Dežulovića iz krempljev globalnega segrevanja.
Radostno sem usmeril pogled v Dubaj. Tja je letelo rusko potniško letalo, ki so ga spremljali štirje lovski bombniki iljušin 35. Dobro kaže. Iz njega je izstopil predsednik Ruske federacije, ki se je za hip ustavil na podnebni konferenci. Morda pa ne bomo izumrli. Držimo skupaj. V tem hipu je v zrak poletel F-16 ameriške izdelave z oznakami Emiratov, ki je čez sinje nebo zarisal slovensko zastavo. Temu se reče vidnost. Od tam je ruski predsednik poletel v Riad, kjer se je s savdskim princem Abdulom pogovarjal o »Gazi, nafti in Ukrajini«. Rešeni smo.
