Vedel sem na primer, da je Burroughsovega Džankija v slovenščino prevedel Tone Škrjanec in ga objavil v samozaložbi leta 1992 – knjigo sem kupil v Škucu, in da je Llosov Pogovor v katedrali prevedel Ferdinand Miklavc in da ga je že leta 1987 izdala DZS. Knjigo sem si sposodil, ko je bila knjižnica še na Gosposki. In še majhen milijon takšnih na videz drobtinic norosti, za katere mislimo, da tvorijo našo osebnost. Če bi bilo na primer danes tako, bi v petek zvečer šel v Cvetličarno na koncert Partibrejkersov, ravno tako kot takrat na Gerbičevo, in v soboto bi se oglasil na tržnici, da bi pozdravil nekatere meni ljube osebe, zatem bi šel mimo Refića in pomahal ekipi, da spijemo še pivo ali dve. To je bistvo in utrip mesta.
Tako se živi, ko se živi. Od tega se živi in zato se živi.
Ko se ne živi ali se živi v omejenem formatu, potem se človek ukvarja s Trumpom in njegovim resničnostnim šovom. Njegovim najdaljšim nastopom v zgodovini govorov kakega ameriškega predsednika, ko je skoraj dve uri pojasnjeval, da bo levoliberalno »woke« agendo popolnoma demontiral in izločil iz družbe, in da je »vse pod nadzorom«. Objektivno tudi on težko pojasni, zakaj je v ukrajinski vojni naredil absoluten obrat, podprl Rusijo in začel trgovinsko vojno z včerajšnjimi glavnimi partnerji. Dve glavni posledici tega sta resničnostna preiskava Zelenskega in razkrinkavanje kaosa v opoziciji. Ki se ukvarja z obsodbami na omrežju X in ima gesla, kot je »Musk krade«. Končno živimo v času skoraj absolutnega suspenza ne samo glede diskurza, ki bi vseboval kakšno humanistično načelo, ampak so izločene tudi osnovne oblike najpreprostejšega spodobnega obnašanja. »Oprostite, ali lahko« je zamenjal »daj mi«, »izvolite« pa »kaj hočeš!?«.
In zdi se, da od tod ni poti nazaj.
Tisto, kar povzroča zaskrbljenost, je, kako skoraj neskončno traja to čudenje levice nad tem, da desničarji osvajajo vse fronte, od Italije, Francije preko Nemčije in Madžarske pa vse do dela Bosne, ki se diabolično imenuje Republika Srbska, opozicija pa čaka, da se »kaj spremeni« in da zmaga pride sama od sebe. Veliko teh zablod prihaja iz teorije, po kateri smo vsi bolj ali manj označeni, a ki nekje v svoji globini računa s tem, da bo osiromašeni delavski razred, nekdanji tovarniški delavci, rudarji in železničarji, po prodaji njihovih firm globalnim koncernom, katerih imen in številk na borzi ne znajo niti prebrati, krenil v levo in se poskušal organizirati v neki vrsti iskanja (socialne) pravičnosti. Ne, to se ni zgodilo: potem ko jih osiromašite, ostanejo zreducirani na nacionalni korpus in jim udari na »domoljubje«, to zadnje zatočišče podležev, in pred totalno pomračitvijo uma se bodo spomnili, da so ponosni Italijani, Nemci, Francozi, Američani, Srbi, Rusi, ostalo dopišite sami. Kar bo povsem dovolj, da oblast, ki se jo osvoji z njihovimi glasovi, postane prevzetna in še naprej tiska ukaze, nova pravila in zakone, pri čemer ne misli na jutri. Sicer pa, ali ni že davno izpričani mojster zla Hermann Göring, oče gestapa, komandant luftwaffe in določen za Hitlerjevega naslednika, dejal: »Z glasovanjem ali brez njega je ljudstvo vedno takšno, da sledi ukazom vodje. To je preprosto. Vse, kar je treba storiti, je, da rečete ljudstvu, da ga bodo napadli, in očitate mirovnikom, da ne premorejo domoljubja in da državo izpostavljajo nevarnosti. To deluje v katerikoli državi.« Konec citata.
Če nekdo imenuje obrambnega ministra, ki se na začetku pepelnične srede pojavi s križem na čelu, ki je v krščanstvu simbol začetka posta, posipanje s pepelom pa pomeni pokoro in pripravljenost na novo življenje, je možno dvoje. Da iz države dela cerkev. Ali pa narediti predstavo! Oboje je nevarno, ob tem pa moramo vedeti, da ga je njegov najožji sodelavec in sledilec pred leti označil za nič manj, nič več kot – goljufa. Obenem pa to ni edini Rubiov prestop: iz katoliške cerkve je že prehajal v evangeličansko megacerkev, a se je zaradi hrepenenja po zakramentu obhajila vrnil k »pravi« božji čredi. Vmes se je »zavzel« za ozemeljsko celovitost Bosne in Hercegovine, kar je na Zahodnem Balkanu vzbudilo nemalo simpatij med vsemi, razen med tistimi, zvestimi ideji »srbskega sveta«. Po drugi strani pa se zdi, da bi naredil skoraj vse, da bi izgnal Palestince iz Gaze, zagotovil tamkajšnjo riviero in rudnine v Ukrajini. In s križem na glavi opominja, da je edini človek, ki lahko to stori, predsednik ZDA Donald Trump. Samo da vemo.
Kaj je resnica?
Ja, tako. Nimam namena, da bi nekaj modroval, drage dame in gospodje, spoštovani bralci, v nasprotju z vsemi našimi pričakovanji se je zgodila – revolucija z desne. V kateri se lahko vsi, ki smo upali, da so behavioristične teorije, ki ležijo v osnovi doktrin, s katerimi smo se ukvarjali, preprosto zgrešile cilj, posujemo s pepelom. Vsaj v metaforičnem, če ne še bolj v dejanskem smislu.
In če nočemo, da večina sveta konča kot gradbišče po množičnih pobojih, bi morali začeti razmišljati o novih načinih boja.
Za začetek ne bi bilo slabo, če bi stvari poimenovali s pravim imenom. Od tega se živi, ko se živi.
In zato se živi.
